2013


PLAMEN
postavitev javne plastike ob tristoletnici tolminskega kmečkega upora
lipa, 350 x 180 x 60 cm,
november 2013,
med občino, upravno stavbo in KCK Tolmin

Skulptura predstavlja plamen. Plamen kot simbol tolminskega kmečkega upora, kot ogenj preobrazbe, očiščenja in požiga zatiralcev.
Forma v sebi nosi bogato puntarsko simboliko. Zublji spominjajo na detajl dvignjenih vil –puntarsko orožje. Skulpturo si lahko interpretiramo kot mlade poganjke, ki se svobodno dvigajo in razraščajo proti svetlobi sonca. Tri vertikale so spomin na puntarsko prisego - dvignjenih treh prstov desnice.
Obeležje je narejeno iz lipe, ki že od nekdaj velja za simbol slovenstva.
Likovno kompozicijo tvorijo tri vijugajoče vertikale, ki se širijo proti nebu in v prostoru izražajo rast, strmljenje, pokončnost, svetlobo, optimizem…
Boštjan Kavčič

PRISPEVEK TV TOLMIN:
http://www.youtube.com/watch?v=2U4PUKGnaRQ

Sodelovanje pri postavitvi spomenika padlim borcem v osamosvojitveni vojni v Slovenj Gradcu
podstavek Unito Lipica,
120x62x52cm



iPOET interaktivna mobilna aplikacija
razstva Met kock: Slovenska poezija v novih medijih
11. mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike v okviru 28. mednarodnega literarnega festivala Vilenica 2013, Koper, 11.-15. september


Letošnji 11. mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike, ki bo potekal v okviru 28. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica 2013 v Kopru od 11.-15. septembra, bo spremljala tudi spletna razstava z naslovom Met kock: Slovenska poezija v novih medijih.11. Mednarodni komparativistični kolokvij bo pospremil spletni izbor slovenskega umetniškega ustvarjanja na meji med novomedijsko umetnostjo in literaturo, ki nosi naslov Met kock. Prek reference na Mallarméjev in Broodthaersov istoimenski projekt stopajo v ospredje vprašanja likovnega v jeziku pa tudi vloge naključja, ki neizogibno vdre ob avtomatizaciji umetniškega dela. V izboru so zastopani osrednji slovenski avtorji pa tudi mlajši ter povsem nova dela: Vuk Ćosić, Srečo Dragan, Boštjan Kavčič, Vanja Mervič, Teo Spiller, Jaka Železnikar. Dodatni pogled na odnos med literaturo in gibljivimi slikami nudijo »video prevodi« pesmi Tomaža Šalamuna, ki so nastali na Visoki šoli za dizajn Ljubljana. Spletno razstavno platformo so izdelali na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani.

ORG XXVI - TROGLAV
predlog za spomenik padlim borcem v osamosvojitveni vojni 1991 na območju MOSG
marmor makedonski sivac,
90x65x55cm

OSNOVE KLESANJA V KAMNU - 6. tabor Karajžewc
Straža/Želin pri Cerknem,
31.5. - 2.6. 2013

Letos bo na taboru Karajžewc potekala tudi delavnica osnov klesanja v kamnu. Pod budnim očesom priznanega mentorja, akademskega kiparja mag. umetnosti Boštjana Kavčiča, tudi dobitnika študentske Prešernove nagrade za kiparstvo leta 2001, se bomo udeleženci spoznali s kamnom, orodji za njegovo obdelavo ter postopki in načini njegove obdelave. Učili se bomo razlikovanja med različnimi vrstami kamnin ter spoznali, katere vrste so dobre za katero vrsto ustvarjanja oz. izdelovanja izdelkov. Glede na to, da smo časovno omejeni (delavnica bo trajala 16 ur in bo izvedena v treh dneh festivala) se bomo osredotočili predvsem na izdelavo manjših uporabnih predmetov (terilniki ali sklede), katerim pa bodo udeleženci seveda dodali tudi svojo umetniško noto, seveda pa jih boste ob zaključku delavnice lahko tudi odnesli domov. Predznanje ni potrebno.
Delavnica je omejena na 7 udeležencev in ker za material ter orodje (špice, kladiva) poskrbimo mi, od vas pričakujemo le dobro voljo.

ORGi
Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana
samostojna kiparska razstava
od 21.3.2013 do 15.4.2013

Organizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati. Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in danes. Pojavljajo se spontano z namenom harmoniziranja osebnega mikro in makrokozmosa.
/Boštjan Kavčič, 2009/

O Organizmih, ki jih Boštjan Kavčič poimenuje, ker so pač lastni samo njemu, saj so izšli izpod njegovega dleta in brusa, na kratko ORGi, je vrsta mlajših slovenskih kritičark (pred- vsem Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) zapisala in povzela zanimive, v kiparjevih delih ugledane ugotovitve in utemeljitve, ki jih z vso svojo aklamacijo vedno lahko sopodpišem.
Po komaj enem desetletju je pred nami zrela Kavčičeva osebnost – lahko bi zapisali, da je na svojstven način razslojena, upoštevajoč njegove pričevalne dosežke poleg klasičnega kiparstva v kamnu, v videju, animirani risbi, robotiki in digitalni tehnologiji. Razslojenost v dobrem pomenu te besede je pogojil današnji nemirni čas, prepoln prepletov in družbenih omrežij, ki jim posameznik ne more biti več kos, ko se utaplja v neizogibni in absurdni anonimnosti, ob kateri lahko preživi samo duh v uporni lástnosti.
Da, duh, umetnikova zavest o obliki, ki sledi zgodovini v neštetih pojavnostih skozi tisočletja. Je našemu kiparju zavest o obliki neke vrste zatočišče,iskanje refugiuma par excellence v primordialni, surovi kameniti gmoti, ki se mu upira, kolikor bolj bi želel pro- dirati vanjo?
Teoretik in sam kipar Kosta Bogdanović je leta 1988 pripravil v beograjskem muzeju sodobne umetnosti razstavo pod naslovom Zavest o obliki. V uvodnem tekstu kataloga je opozoril na začetno črko O kot ustvarjalni predznak za zaobljenje tridimenzionalnih amorfnih stanj, slučajno najdenih in zapaženih v naravi: o(blo), o(blica), o(blina). In dalje opozarja na pomen znaka O v grščini za hišo (oikos), ekonomijo (oikonomia), ekumena (oikoumene); vse to v smislu razširjenega vpogleda v prostor in dalje v razmerja do člo- veka, ljudi.
Kdo bi lahko bili Kavčičevi duhovni vzorniki, sodobni somišljeniki, kje nahaja sebi po- doben genius loci, kjer bi lahko doživel, razmišljal in kjer bi ga lahko zavedlo, speljalo do meditativne točke, na kateri mu ustreza samo zaobljena kamenita gmota in ničesar več?
Sam sem se zatopil daleč nazaj – v samoizpraševanje in preverjanje lastnega spomina na...
– kamnolom v avstrijskem St.Margarethenu, ko sem bil na sledi enemu prvih srečanj kiparja Janeza Lenassija s kamnito gmoto: sredi meglenega dne se mi je iz zastrtega, koprenastega ozračja kot duh izluščil monolit – žarel je s tisto nevidno močjo, ki mi je preprečila, da bi ga ujel skozi objektiv;
– kamnolom v Carrari: obisk veličastnega marmornega skrivališča, ki vabi na sam začetek, kjer je Michelangelo določal velikost svoje uloma – sočasno pa srečanje z veliko razstavo Henrija Moora v Firencah. Sočasnost bivanja njegovih oblih in prevrtanih kipov v renesančnem urbanem prostoru;
– Dubrava v Labinu – s posejanimi kamnitimi formami številnih kiparjev, udeležencev mediteranskih simpozijev, ob novonastajajoči Beli cesti, oblikovani s kiparskim jezikom simbolnih mitskih prispodob.
Zdi se, da smo na sledi vsem Kavčičevim sedanjim in bodočim ORGijem.

Aleksander Bassin


Organisms are the umbilical cord of this world. They are this and that at the same time. They extend beyond the division of above and below, of yesterday and today. They are repeated spontaneously with the intention of harmonizing the personal micro- and macrocosm.
/Boštjan Kavčič, 2009/


A series of young Slovene critics (particularly Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) have written and surmised some interesting arguments – which I am happy to countersign with my acclamation at any time – in their perceptions of the Organisms, or ORGies, as Boštjan Kavčič calls them for short, seeing that they are of his own self, since they have taken form from his chisel and whetstone.
After barely a decade, we have before us the mature personality of Kavčič – it could be said that it is stratified in its unique way, taking into account his evidentiary achieve- ments – besides classical sculpture in stone – also in video, animated drawing, robotics and digital technologies. Diversification in the good sense of the word is the condition of today’s troubled times, overbrimming with transpositions and social networks, which one can no longer cope with, as one drowns in inevitable and absurd anonymity, in which only the spirit in its rebellious selfhood can survive.
Yes, the spirit, the artist’s awareness of form, which follows history in a myriad of manifestations through the millennia. And is the consciousness of form a kind of refuge to our sculptor, the quest for the refugium par excellence in the primordial, raw stone formation which resists him all the more he wants to penetrate into it?
Theoretician and a sculptor himself, Kosta Bogdanović prepared an exhibition entitled Zavest o obliki (The Consciousness of Form), in Belgrade’s Museum of Contemporary Art in 1988. In the introductory text for the catalogue he highlighted the initial letter ‘O’ (oblika = form) as a creative sign for rounded three-dimensional amorphous states, accidentally found and noted in nature: o(blo), o(blica) = rounded lump, cobblestone, o(blina) (oblo = round, oblica = round stick, oblina = roundness). He goes on to highlight the significance of the ‘O’ sign in the Greek for house (oikos), economy (oikonomia), ecumene (oikoumene), all this in terms of expanded access to space and towards the relations of man and people.
Who could be Kavčič’s spiritual role models, the like-minded individuals of his time? Where can the genius loci be found that resembles that of oneself, where could it live to be, reflect and be brought to that meditative point, at which only the rounded stone mass suffices and nothing more?
I delved far back myself – into self-inquiry and checking of my own memory to ...
– the Austrian quarry of St. Margarethen when I was on the trail of sculptor Janez Lenassi’s first encounters with a rock mass: in the middle of a foggy day, the obscured, dense atmosphere, a monolith emerged like a spirit – it shone with such invisible power that it prevented me from capturing it through the lens;
– the quarry in Carrara: the visit to the majestic marble hiding place, which invites to the very beginning, where Michelangelo decided on the dimensions of his pieces – and at the same time the encounter with the large-scale exhibition by Henry Moore in Florence. The concurrency of the existence of his rounded and pierced sculptures in a Renaissance urban space;
– Dubrava in Labin – with its scattered stone forms by various sculptors, the participants of Mediterranean symposia along the newly emerging White Road, formed with the sculptural language of symbolic mythical imagery.
It seems that we are on the trail of Kavčič’s current and future ORGies.

Aleksander Bassin

ORGAN
Ljubljanski grad, Peterokotni stolp
samostojna kiparska razstava
od 31.1.2013 do 3.3.2013

Množični mediji in popularna kultura imajo osrednjo vlogo pri prvih vplivih na mlajšo generacijo umetnikov. Mnogi med njimi so klasične likovne oblike izraza zamenjali z videom in računalniki ali so v transformacijah prostora in časa prestopili v območje teorije in likovni umetnosti sorodna področja. Ob razmišljanju o aktualnosti kiparstva se vselej porajajo in ostajajo odprta vprašanja. V iskanju odgovorov nanje dobimo občutek, da se sodobni umetnik težko spoprime z razlogi za obstoj klasičnih kiparskih pristopov in tehnik v sedanjem času in prostoru. Prav tu pa nam Boštjan Kavčič ponuja prepričljivo motrenje, izlitje kiparskega notranjega občutenja in osebnega odnosa do sveta.

Kipi Boštjana Kavčiča nosijo v sebi skrivno življenjsko energijo. Material in obdelava le-tega pri njem predstavlja temeljno nosilko globljih pomenskih vzgibov. Ti notranji vzgibi so nekaj naključnega in impulzivnega, v njih se skrivajo neulovljiva doživetja človekove biti. V umetnikovih podobah ni prostora za trivialne vsakdanjosti, kipar se v raziskovanju prepušča iskanju notranjih vzgibov. Kiparstvo je avtorski in subjektivni medij, ki prehaja med različnimi disciplinami in znanji, med racionalnim, fizičnim in senzualnim. Slavoj Žižek je na začetku svoje knjige Kuga fantazem zapisal, da je svet materialne zunanjosti ponavadi ves čas ne-skrit odsev »nezavednega zunaj«. Na isti način kipar prebija opno med notranjim in zunanjim dojemanjem realnega, ki transcedentira bivanje v tem ali onem svetu.

Razstava z naslovom Organ je sestavljena iz kipov s perpetuirano motiviko krogov in spiral kot organizmov, ki skupaj tvorijo organ kot celoto. Prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku z ORGANizmi, je avtorjeva želja po kreiranju preprostih, elementarnih, izrazito senzitivnih oblik, ki so osnovane na njegovi osebni mitologiji. Umetnik materijo, torej kamen, ročno obdela. Pri površinski obdelavi materiala s črtami, ki plastijo površinskost organizmov, uporablja ročno kotno brusilko, s katero žaga kamen in ga nato ročno odbija. Boštjan Kavčič pri oblikovanju kiparskega medija/materiala gradi spoštljivi odnos do neposrednega stika z naravo skozi proces oblikovanja materije, ki mu predstavlja neko primarno dojemanje prostora in časa. Na drugi strani pa s tehnološkim obdelovanjem same materije vzpostavlja sintezo med naravo in sodobno tehnologijo.

Pozornost gledalca Boštjan Kavčič usmerja tudi s premišljeno kiparsko postavitvijo materije, ki je iz naravnega okolja prenešena v galerijski prostor. Umetnik z umeščanjem v ta prostor gradi odnos, ki je premišljen, postavitev se prilagaja specifičnosti prostora in prostor ni zgolj pasivni plašč okoli izoliranega objekta, ampak ga avtor vključi kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. Kipi niso fizično in simbolično ločeni od zunanjega sveta, v tem primeru galerijskega prostora. Organizmi kiparja Boštjana Kavčiča učinkujejo tako kot uglašene celote Organa in ustvarjajo svojevrstno kontemplativno atmosfero vračanja k prvinskosti/primarnosti, ki jo današnja hektična in brezdušna družba pozablja.
Jadranka Plut


The mass-media and popular culture have had a significant impact on the younger generation of artists. Many of them exchanged the traditional artistic approach with video or computer art or have in the passage of time and space ventured into the area of art theory and similar spheres. When we ponder the relevance of sculpture today new questions keep emerging many of which remain unanswered. In searching for answers it becomes clear that a contemporary sculptor might find it hard to justify the use of classical sculptural approaches and techniques. However, Boštjan Kavčič offers a convincing argument in his work with the powerful expression of his inner emotions and his personal world view.

The sculptures of Boštjan Kavčič are imbued with the hidden energy of life. For him the material and its processing carry a basic message of profound insight. This completely haphazard and impulsive perception hides within itself the elusive experiences of the human essence. There is no place for every-day trivialities in the artist’s images. He indulges in the exploration of his inner motives.

Sculpture is a subjective medium which traverses between various disciplines and knowledge, between the rational, the physical and the sensual. At the beginning of his book “The Plague of Phantasms” Slavoj Žižek wrote that the material world is mostly the “un-hidden” reflection of the “subconscious outside”. In this same way the sculptor breaks through the membrane that divides our inner and outer perception of reality, which travels between the inside and outside worlds.

The “Organ” exhibition is composed of sculptures conveying the everlasting motif of the circle and the spiral, and these small organisms create an entity, the Organ. The first impression we get when seeing the ORGANisms is that the artist wanted to create simple, elementary and distinctly sensitive forms based on his own personal mythology. The sculptor manipulates the stone by hand and thus creates lines on its surface which enhance the skin of the organisms. He uses an angle grinder to cut into the stone and then manually chops off the stone splinters. Through this working process Boštjan Kavčič builds a respectful attitude towards nature which for him represents the basic understanding of space and time. On the other hand he creates a synthesis between nature and modern technology by using advanced technical means to work the stone.

Boštjan Kavčič also makes an impact on the observer’s perception by the deliberate arrangement of his stone sculptures which have been brought from the natural environment into the gallery space. The layout conforms to the specific qualities of the space which is no longer just a passive surrounding to an isolated object. It has now become an integral part of the whole design and a relationship has been established. The sculptures are no longer separated from the outside world (the gallery space) either in a physical or symbolic way. The organisms of sculptor Boštjan Kavčič strike us as harmonious entities of the Organ and create a unique contemplative atmosphere harking back to the primordial / primary which has been left forlorn and forgotten in our hectic and heartless society.

Text Jadranka Plut, Translation Nina Zelenko


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


Comments