2016


O/DA, O/DE
Galerija Božidar Jakac - Lapidarij, Kostanjevica na Krki
samostojna kiparska razstava
od 18. junija do 15. avgusta 2016 
Kipar Boštjan Kavčič počasi prihaja v srednjo generacijo slovenskih umetnikov, kar med drugim pomeni, da nam že bežen pogled na njegovo pestro likovno ustvarjanje lahko nakaže rdečo nit njegove likovne poetike, ki je v prvi vrsti podrejena skrbi za svet, pristni ekologiji, ki presega trenutne trende in gradi na procesu sebstva v odnosu do sveta. Te doktrine so prežemale skoraj vse svetovne religije in verovanja, izsledke pa v skrbi za planet danes povzemamo in označujemo predvsem skozi lozo jo trajnostnega razvoja, a žal prepogosto oplemenitene z ideologijo kapitalizma. Umetnik ima seveda privilegij in danost, da do teh problemov pristopa bolj individualno in senzorično poglobljeno, pri čemer pogosto drugače izkusi tudi probleme prostora in časa. 

Ko se torej ozremo nazaj na opus Boštjana Kavčiča, vidimo njegovo večplastno angažiranost v polju sodobnih kiparskih konceptov, ki se dotikajo videa, internetne tehnologije, robotike in še česa kot posledice vpliva popularne kulture skozi prizmo množičnih medijev, kar je seveda legitimen l'esprit du temps. Po drugi strani pa je njegov odnos do kamna, če se Jungovsko izrazimo, arhetipski. Vzgib kiparskega oblikovanja kamna pri njem ni pogojen s klasičnim kiparskim pristopom ali celo v morebitni konfrontacijski paraleli s sodobnimi kiparskimi prijemi, temveč odraz osebnega odnosa do sveta in življenja v njem – torej že omenjenega procesa sebstva, ki je v osnovi neskončno iskanje samega sebe. Če proces razumemo kot učenje, moramo omeniti klasičen dualizem učitelj-učenec in z njim povezano umetnikovo osebno izkušnjo prenosa znanja in veščin. Takšen trenutek je Boštjan Kavčič doživel z znamenitim hrvaškim kiparjem Dušanom Džamonjo (tudi starim znancem Galerije Božidar Jakac), ko je izvedel svoj prvi ORG I, 2002 v Vrsarju na Hrva- škem. Cikel se nadaljuje in našo razstavo v Kostanjevici na Krki za zdaj zaključuje ORG XLIII, 2016. Umetniški kredo Boštjana Kavčiča bi mogoče še najlažje povzeli v pomenu besede oikos (οἶκος), s katero so stari Grki označevali zičen prostor doma in družine (intimni prostor) z vsemi pripadajočimi dobrinami, kot so vrt, dvorišče, gospodarska poslopja (zato je oikos postal sestavni del besede ekonomija, pa tudi besede ekologija in oboje je povezano s Kavčičem). Tak oikos, v katerem poteka njegov proces sebstva, si je umetnik našel na Rodinah v Beli Krajini. Tudi zaradi kamna (osem skulptur na razstavi je iz kamna z njegovega posestva), ki je seveda drugačen od kamna na Primorskem kjer se je avtor rodil in preživel mladost. Vendar je za razstavo bolj pomembno, ko smo že govorili o arhetipih, da je bistveno bolj podobno naše dojemanje obeh prostorov (oikos) in starodavne mitologije (staroverstva), ki druži ti področji, kot tudi področje okrog naše galerije.

Zato je tudi pri Boštjanu Kavčiču tako kot pri mnogih kiparjih - ko ti stisne roko, veš, da je to kamen. Kavčič namreč pri obdelavi kamna zaradi njegove svetosti čuti izjemno spoštljiv odnos in odgovornost. Skozi globoko koncentracijo pri delu in visoko izkazano senzualnost s kamnom vzpostavi dialog, zato ob pogledu na njegova dela začutimo v njih skrivno življenjsko energijo. Kot pravi avtor sam, ga bolj kot slog zanima predzgodovinsko obdobje, ko je kamen imel obreden pomen, kajti bolj kot obliko ali formo izpeljuje organizem. Material odvzema toliko časa, dokler ne zadiha. V avtorju in delu v danem trenutku nastane os sveta. Odsev stvar- stva je hkrati tukaj in tam. Umetnik je izjemno koncentriran tudi pri umestitvi del v prostor, zato v medsebojni interakciji kipov in prostora ne gre zgolj za vizualni učinek, temveč umetnik gledalca nagovarja, naj delom prisluhne celo- stno, z notranjim vzgibom. Podobno umetniško lozo jo lahko med slovenskimi kiparji najde- mo še pri Jiřiju Bezlaju, ki ima tudi podobno teoretsko podstat. Ravno zato se tudi njuni izrazni poetiki precej prepletata. 

Ravno zaradi meditativnega elementa pri umestitvi skulptur v prostor je to vedno poseben ritual, ki mora ujeti duha prostora. Zaradi specifike razstavišča v Lapidariju Galerije Božidar Jakac, kjer je že arhitekturno umeščenih precej kamnitih elementov, se je umetnik dela lotil še posebej zbrano in rezultat je odličen. Zato tudi naslov O/da, kot vzvišena pesem prostora. Umetnik je načrtno povezal štiri vhode v premišljeno enotno zgodbo, polno prepletanj in mnogih asociativnih nastavkov, ki ves čas prehajajo avtorjevo tanko linijo intuitivnega in racionalnega polja. Gledalcu je tako omogočeno celostno doživetje umetniške postavitve, ki meje prostorov inkorporira v postavitev, podobno kot je to naredil pred mnogimi leti še na akademiji s projektom Igla, 1999, ko je povezal v celoto štiri ateljejske prostore akademije in za to dobil študentsko Prešernovo nagrado. 

Kljub temu da avtor v ospredje postavlja likovni element skulpture, bo marsikdo v skulpturah našel mnogo znakov za simbolno interpretacijo, kar še bolj determinira avtorjev holistični pristop do kiparstva in do umetnin. Že pogled iz parka skulptur Forme vive skozi glavni portal na delo ORG XXVI-Rusalka, 2016, nas nagovori v zanj tako značilnih organskih čistih formah. Izrazita vertikalnost, ki po osi blago rotira v konico, simbolizira organsko rast in s tem aludira na gibanje, na življenje. Kavčič s tem napeljuje gledalca, da od tukaj ogled nadaljuje po prostorih nazaj proti izhodu, kar ustreza tudi simbolni konstrukciji postavitve. Ples vodnih vil Rusalk, ki seveda korespondirajo tudi z domačo legendo o vilah Čestitkah, se nadaljuje v eni od štirih sob prvega prostora, ki jih povezuje ORG XXXIX-Memento Mori, 2016, ki nas kot opomnik naše smrtnosti prepusti naprej v mitološki svet. Poleg vil najdemo tukaj tudi skulpturo ORG XXII-Troglav, 2013 –2016, v mitologiji znanega troglavega boga, prepletenega v treh plasteh, ki ponazarjajo tri ravni vesolja: zgornji svet, srednji svet in spodnji svet. Mitična struktura Troglava ali Triglava je sestavljena iz funkcije ognja oziroma strele (Perun), vode (Veles) in zemlje (Baba). Skupaj sestavljajo življenjsko energijo. Kot zadnjo v tem prostoru srečamo skulpturo ORG XXXVIII-Bela kača, 2016. Kača je ena bolj pogostih mitoloških bitij domala po vsem svetu, na našem področju pa bela kača v staroverski tradiciji predstavlja skrivnostno sveto žival, ki je živela v podzemlju in bila nenavadno velika. Imela je sposobnost, da se je v izjemnih primerih spremenila v orla. Po Jungu je kača tudi temeljni arhetip, ker sega globoko pod zemljo. Izjemno subtilno so izvedene organske forme v obliki spiral, ki spominjajo na školjke polžev. Na videz krhke in peresno lahke, a kljub temu s kameno maso in strukturo. Tu še posebej pride do izraza Kavčičeva izjemna natančnost pri delu in osvojeno metjejsko znanje. Vsi njegovi vrezi nam zaradi preciznosti namreč dajejo varljiv občutek, da gre za izjemno mehak material. Že v naslovu ORG XL-Galaksija, 2016 te štiri skulpture aludirajo na vesolje kot prostor in čas. Teorij o času je mnogo, umetnik pa o njem pravi: »Čas se mi zdi danes vse bolj pospešen ...« Naslednji prostor zapolnjujeta dve, v obodu naravno kamniti skulpturi, v katerih sta na vrhu vdelani vdolbini. Po formi na prvi pogled delujeta podobno kot polžaste oblike sosednjega prostora, torej kot da bi iz njih potegnil Vesolje. Vdolbini sta napolnjeni z vodo, dodan pa jima je zvok, ki s simulacijo kapljanja v določenih intervalih dodaja časovno komponento. Tudi simbolnih interpretacij vode je seveda neskončno. Ena najpogostejših mitoloških interpretacij vode je, da je meja med svetovoma živih in mrtvih in pomeni seveda prehod, očiščenje. Zato naj navedem citat iz dela Marije Makarovič, ki ga je zapisala v prvi, najbližji vasi od naše Galerije, Orehovcu: »Če si s kom v jezi, moraš pokropit, smrt vse zgliha.« Kavčič se je, sodeč po naslovih del: ORG XXXVI-Deva, 2016 in ORG XXXVII-Deva, 2016 tudi tu naslanjal na izročila starovercev okrog rojstnih krajev, kjer skozi kompleksen proces iniciacije v vodi (gre za kraj, kjer dve ženski vodi prideta skupaj in se imenuje devince) mlado dekle pod nadzorom vedrin postane deva. Ker smo v besedilu že navajali orla, bom tu kot primer navedel krščansko alegorijo, ki jo je v knjigi Allegory and the migration of symbols, 1977 zapisal Rudolf Wittkower: »V znamenitih grških spisih Fiziolog ali Naravoslovec, zbirki živalskih zgodb s krščanskim alegoričnim komentarjem, zbranih v Egiptu okrog 2. stoletja pred našim štetjem, najdemo naslednjo zgodbo o orlu: Ko se orel postara, postanejo njegova krila težka in oči se mu začnejo megliti. Poišče čisto izvirsko vodo in se dvigne v višave proti soncu, da mu ta posmodi staro perje in meglico čez oči. Nato se obrne in se trikrat potopi v rajski izvir, ter tako postane spet mlad.« Podobnih zgodb je v mnogih mitologijah res veliko, večina pa jih inter- pretira vodo kot ločnico ali prehod med življenjem in smrtjo. S smrtjo, ki je nov začetek, je povezan tudi zadnji prostor Kavčičeve postavitve. V sobo je po geometrijski strukturi postavil štiri ORG skulpture in jih poimenoval svečnik. Na njih je umestil štiri sveče, ki edine osvetljujejo prostor in pričarajo posebno kontemplativno atmosfero. Tudi ogenj in kamen sta seveda hvaležni temi mitologije in verovanj. Spomnita nas lahko na Perunovo svetišče, okrog katerega je sicer tlelo osem ognjev. V dualizmu Peruna in Velesa lahko tukaj odpremo novo poglavje in interpretiramo vse od začetka. Torej gremo nazaj in naredimo krog. Več o tem lahko sicer preberete v odlični knjigi Vitomirja Belaja: Hod kroz godinu, kjer boste srečali tudi Zelenega Jurija (Po Belaju Perunovega sina) iz dežele, kjer se je ustalil tudi Boštjan Kavčič. 

Boštjan Kavčič pravi: »V kamnu je ujeta cela zgodovina, zato me privlači. Vsak kos ima svojo zgodbo.« Nekaj smo jih nastavili v besedilu, še mnogo pa jih čaka na vas, ko boste obiskali razstavo. 

Goran Milovanović 


The sculptor Boštjan Kavčič is slowly turning into a middle generation Slovene artist, which means that a quick glance at his diverse and rich creativity will reveal the common thread of his artistic poetics. In his case this is primarily dedicated to caring for the world, i.e. true ecology that surpasses the current trends and builds on the process of self in relation to the world. Similar doctrines can be found in almost all global religions and beliefs, however the ndings in our care for the planet today are summarised and pre-dominantly used in the sustainable development approach, which is unfortunately often enriched by the ideology of capitalism. Of course, the artist has the privilege and givenness to approach these issues individually and sensorially, at which he often experiences the problems of space and time in a different way. 

As we look back at the opus of Boštjan Kavčič we can see his multi-layered engagement in the eld of contemporary sculpting concepts that include the elds of video, internet technology, robotics and whatnot, all of which are a result of the in uence of popular culture through the prism of mass media, which is of course a le- gitimate l'esprit du temps. On the other hand his attitude to stone, if we are to believe Jung, is archetypical. His impulse to working stone is not conditioned by a classical sculpting approach or even by an eventual confrontation parallel to contemporary sculpting approaches, but is an expression of his personal attitude to the world and life within it – i.e. to the aforementioned process of self, which is basically a neverending search for oneself. If we under- stand this as a learning process, we cannot omit the mention of the classic teacher-pupil dualism and the artist’s personal experience in the transfer of knowledge and skills. Boštjan Kavčič experienced such a moment with the famous Croatian sculptor Dušan Džamonja (also an old acquaintance of the Božidar Jakac Gallery), when he presented his rst ORG I, 2002 in Vrsar, Croatia. He is still working on this series and our exhibition in Kostanjevica na Krki includes ORG XLIII, 2016. It might be easiest to summarise Kavčič’s artistic credo with the word oikos (οἶκος) which was used by the An- cient Greeks to denote the physical space of home and family (intimate space) with every- thing that belongs to them such as the garden, yard, outhouses (which is why oikos became a constituent part of the word economy, as well as the word ecology - both of which are connected to Kavčič). The artist has found his oikos in which his process of self takes place in Rodice, Bela Krajina. One of the reasons he chose this location can be found in the stone (some sculptures at the exhibition have been made from the stone from his estate), which of course di ers from his childhood stones in the Coastal and Karst region. However, it is important to note, as we were already talking about archetypes, that our perception of the two spaces (oikos) and the ancient mythology that joins these spaces is much more similar. 

This is why when you shake Boštjan Kavčič's hand – similar to many other sculptors – you know he works in stone. While working stone Kavčič shows great respect and responsibility for this holy material. With his deep concentration and highly visible sensuality he estab- lishes a dialogue with the stone, thus when we look at his works, we feel the hidden life energy of the stone. As the author once mentioned, he is not interested in the style, but in the prehistoric period, in which stones had a ritual importance, for he prefers to follow the organism within rather than the shape or form. He keeps taking away the material until the body starts to breathe. At a given moment the world’s axis emerges in the artist and his artwork. The re ection of creation is here and there simultaneously. The artist pays great attention to the positioning of his works into space, thus the interaction between the sculptures and space is not merely a visual e ect, but the artist asks the viewer to approach the works in a wholesome manner, with an interior motive. Amongst Slovene sculptors this artistic philosophy is shared by Jiři Bezlaj, who has a similar theoretical base, which is why their expressive poetics intertwine. 

Due to his meditative positioning of the sculptures into space this is always a special ritual which needs to capture the spirit of the space. The speci cs of the exhibition space in the Lapidary of the Božidar Jakac Gallery, where several stone elements are already incorporated into the architecture, forced the artist to be especially collected while performing this task. This yielded truly exceptional results, which is why the artists entitled it O/de, an elevated song to the space. The artist deliberately connected the four entrances into a well thought out story, full of interactions and numerous associative attachments, which constantly cross the artist's thin line of the intuitive and rational eld. The viewer can thus experience the wholesome experience of the artistic setting, which incorporates the borders of the spaces, similar as he did in 1999 at the academy with the project Needle, in which he joined four studios at the academy into a single entity and received the student Prešeren's award for this. 

Even though the artist sets the artistic ele- ment of the sculpture into the foreground, many will see signs for a symbolic interpreta- tion, which further determines the artist's holistic approach to sculpting and artworks. The view of the work ORG XXVI-Rusalka, 2016, as seen from the Forma viva park of sculptures through the main porch, addresses us with the pure organic forms characteristic of this artist. The pronounced verticality, which softly rotates along the axis into a tip, symbolises organic growth and thus alludes upon movement and life. With this Kavčič leads the spectator to continue his view through the spaces back towards the exit, as appropriate for the symbolic construction of the layout. The dance of the water nymphs Rusalkas, which correspond to the Slovene legend of the nymphs called Čestitke, continues in one of the four rooms of the first space, rooms that are connected by ORG XXXIX-Memento Mori, 2016, which, as a reminder of our own mortality leads us fur- ther into the mythological world. Apart from the nymphs we can also see the sculpture ORG XXII-Three headed, 2013–2016, in mythology known three headed divine being that operates on the three levels of the universe: upper world, middle world and underworld. The mythical three headed divine being is created from fire or lighting (Perun), water (Veles) and earth (Baba), and together they form the energy of life. As the final artwork in this space we come across the sculpture ORG XXXVIII- White snake, 2016. The snake is one of the most common mythological beings almost all around the world, and in the ancient tradition of our space a white snake represents a mys- terious and extraordinary large holy animal that lived in the underworld. In exceptional circumstances it had the ability to change into an eagle. According to Jung the snake is also a basic archetype, for it reaches deep underground. Exceptionally subtle are the organic forms in the shape of spirals, which are remi- niscent of snail shells. These are seemingly fragile and featherweight, but still carry the mass and structure of the stone. This is where Kavčič's extreme precision in his work and the conquered specialist knowledge become most visible. Due to his precise incisions we are given a deceptive feeling that we are dealing with an extremely soft material. These four structures allude at the universe as space and time already with their title ORG XL-Galaxy, 2016. There are many theories on time, but the artist believes the following: »time seems to be getting ever faster...«. The next space is filled by two natural stone sculptures, with an indentation at the top. At first glance their form is similar to the snail like forms in the neighbouring space, and it appears as if the universe was pulled out of them. The indentations are filled with water. Sound that simulates drops at certain intervals has been added to the space and this gives it a temporal component. There are also endless symbolic interpretations of water. One of the most common mythological interpretations of water is that it represents a border between the worlds of the living and the dead and that it represents a transition, cleansing. At this point I would like to quote Marija Makarovič from Orehovec, the closest village to our Gallery: »If you are in a dispute with somebody, you have to sprinkle holly water, for death smoothens everything out«. The title of his works ORG XXXVI-Deva, 2016 and ORG XXX- VII-Deva, 2016, show that Kavčič relied upon the ancient settlers from his place of birth. These settlers believed that a young girl be- came a deva under the supervision of vedrins through a complex initiation that took place in the water (two female waters come together at a location known as Devince). As we have already mentioned an eagle in this text, I will, at this point, turn to a Catholic allegory, which was recorded by Rudolf Wittkower in his book Allegory and the migration of symbols, 1977: »The Greek Physiologus, a collection of animal tales with Christian allegorisations probably brought together in Egypt in the 2nd century A.D., contains the following story about the eagle: When he grows old, his flight becomes heavy and his eyesight dim. He first seeks a pure spring of water, then flies aloft towards the sun, burns off his old feathers and the film over his eyes. Finally he flies down to the spring, dives into it three times, thereby renewing himself and becoming young again«. There are plenty of similar stories in differ- ent mythologies, and most stories interpret water as a division or transition between life and death. The last space of Kavčič's exhibition is also linked to death as a new beginning. He geometrically positioned four ORG sculptures into the room and named the work candlestick. He positioned four candles on the sculptures, and these candles shed the only light into the space and give it a special contemplative atmosphere. Fire and stone are of course good themes for mythology and be- liefs. They remind us of Perun's temple around which eight fires used to burn. We could start a new chapter on the dualism of Perun and Veles and interpret everything from the beginning. Instead, let's go back and complete the circle. You can read more about this in the excellent book by Vitomir Belaj: Walk through the year, where you can also find Zeleni Jurij (Green George, according to Belaj, Perun's son) from the country from where Boštjan Kavčič originates. 

Boštjan Kavčič stated: »The entire history is caught in stone, and this is why I am attracted to it. Every piece has its own story«. We have handed you a few stories in this text, but you can nd many more once you visit the exhibition. 

Goran Milovanović


Majski salon 2016
Narodni muzej Slovenije - Metelkova
od 20. maja do 2. oktobra 2016


2015


SKUPAJ DO SAMOSTOJNE DRŽAVE

javna plastika, Lipica Fiorito

400x300x200cm

park pred KC Janeza Trdine, Novo mesto

odkrito 21.12. 2015


Dinamična izložba: Narejeno v Beli krajini - Made in Bela krajina!

skupinjska razstava,

Črnomelj

december 2015


Likovne poetike

skupinjska razstava članov DLUD, Galerija DLUD - KC Janeza Trdine, Novo mesto

11.12. 2015 - 25.1. 2016


Majski salon 2015 - Zrak

Lokarjeva galerija Ajdovščina, Ajdovščina

15.5. - 11.6. 2015 

(ORG XXIII, Calacatta Gold marmor, 45x45x2cm)


11. Novomeški likovni dnevi

Dolenjski muzej Novo mesto - Jakčev dom, Novo mesto

20.6. - 19.9. 2015









2014
ORG XIX
marmor Apricena, 37 x 51 x 9 cm
Majski salon 2014 - VodaDvorana Galerija in Preddverje dvorane Kupola, Gospodarsko razstavišče Ljubljana
15.5. - 13.6.2014


Majski salon je programsko, tematsko in študijsko zastavljena razstava, ki vključuje več umetnikov in teče neprekinjeno že od 1909 dalje ter je tako razstava z najdaljšo tradicijo v Sloveniji.

V obdobju, ko galerije v glavnem težijo k sodobni programski usmeritvi, ko so kvalitetna klasična slikarska in kiparska dela bolj poredko na ogled, je razstava Majski salon resnično dobrodošla, saj je odmev in prikaz sodobnega likovnega ustvarjanja in ob enem prerez skozi aktualno slovensko likovno produkcijo. K razstavi vabimo vse člane ZDSLU. Letos bomo razstavo postavili v dvorano Galerija in v obe spodnji avli Gospodarskega razstavišča. Za prihodnje štiriletno obdobje smo se odločili, da bomo razstavam Majskega salona dali skupni imenovalec »štirje osnovni elementi«. Majski salon, bomo v prihodnjem obdobju zastavili problemsko tako, da bo štiri letna tematika kot rdeča nit sledila štirim osnovnim elementom: 2014 »Voda«, 2015 «Zemlja«, 2016 »Ogenj«, 2017 »Zrak.

Zakaj štirje osnovni elementi?

Štirje osnovni elementi so skozi celotno življenje slehernega izmed nas med seboj povezani in na nas učinkujejo s svojo izjemno močjo. Človeka obvladujejo in je od njih absolutno, posredno in neposredno odvisen, ga oblikujejo, so del njega, ga preplavljajo, gredo skozenj in prižigajo v njem luč in ogenj ob enem.

Voda nam podarja neizmerno energijo, včasih teče mirno, včasih podivja in uničuje vse okoli sebe in pod seboj. Skozi nas teče reka življenja, ki nas istočasno tudi nosi s seboj. Osnova za naše bivanje na planetu je Zemlja, ki nam daje težnost in podarja varnost, nas privlači in nam omogoča, da na njej trdno stojimo.

Zrak nam da dihati in je naša živost, daje nam lahkotnost ko čutimo svobodo in zaslutimo širne daljave. Ogenj je lahko istočasno goreča življenjska energija pa tudi zlovešča uničujoča moč, ki ji nismo kos. Žari nam v telesu, duhu in duši.

Človek se na celotni poti skozi življenje predaja in podreja štirim osnovnim elementom, kar pomeni, da se predaja istočasno silam in oblastem, ki nas pozitivno prežemajo in ki jih poskušamo odbiti in zaobiti kadar nas uničujejo. Od njih pridobivamo osnovno bazo za naše bivanje in istočasno vsa nasprotja ter s tem ritem življenja. Skozi zgodovino umetnosti pogosto naletimo na številne alegorične predstavitve štirih osnovnih elementov. Na kakšen način, kako in iz katerega zornega kota se jih bodo lotili ustvarjalci Majskega salona, je izziv, ki nas je navdal z idejo da skozi štiri prihodnje razstave iz likovnega stališča raziščemo in razstavo izpostavimo tej starodavni ikonografski tematiki. Vam,samim avtorjem pa prepustimo kako se boste tega zahtevnega projekta lotili in vas zato vabimo k sodelovanju na letošnji Majski salon 2014 - Voda. 
Kustos letošnjega Majskega salona, bo umetnostni zgodovinar, likovni kritik, esejist in kolumnist Marko Košan, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu zaposlen kot kustos.


http://zdslu.si/razstave-in-obvestila/majski-salon/majski-salon-2014/

https://sites.google.com/site/bostjankavcic/2014/sawa_karajzewc.jpg?attredirects=0
OSNOVE KLESANJA V KAMNU - 7. tabor Karajžewc
Straža/Želin pri Cerknem,
30.5. - 1.6. 2014

Tudi letos bo na taboru Karajžewc potekala delavnica osnov klesanja v kamnu. Pod budnim očesom priznanega mentorja, akademskega kiparja Boštjana Kavčiča, tudi dobitnika Prešernove nagrade za kiparstvo leta 2001, se bomo udeleženci spoznali s kamnom, orodji za njegovo obdelavo ter postopki in načini njegove obdelave. Učili se bomo razlikovanja med različnimi vrstami kamnin ter spoznali, katere vrste so dobre za katero vrsto ustvarjanja oz. izdelovanja izdelkov. Glede na to, da smo časovno omejeni (delavnica bo trajala 16 ur in bo izvedena v treh dneh festivala) se bomo osredotočili predvsem na izdelavo manjših uporabnih predmetov (terilniki ali sklede), katerim pa bodo udeleženci seveda dodali tudi svojo umetniško noto, seveda pa jih boste ob zaključku delavnice lahko tudi odnesli domov. Predznanje ni potrebno.
Delavnica je omejena na 7 udeležencev in ker za material ter orodje (špice, kladiva) poskrbimo mi, od vas pričakujemo le dobro voljo ter zaščitna očala.


https://sites.google.com/site/bostjankavcic/2014/customLogoWeb.jpg
7. MKKM Črnomelj 2014
asistent delavnice LES - oblikovanje likovne forme iz lesa

Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj in Osnovna šola Loka Črnomelj sta pripravila 7. Mednarodno kiparsko kolonijo mladih Črnomelj.
Kolonija je potekala od srede, 19., do petka, 21. februarja 2014, na Osnovni šoli Loka Črnomelj.
Tema Mednarodne kiparske kolonije mladih Črnomelj 2014, na katero je ustvarjalo 42 mladih kiparjev iz 19 slovenskih in 6 tujih osnovnih šol iz Hrvaške, Italije, Bosne in Hercegovine ter Srbije, je bila »Preobrazba«.

https://sites.google.com/site/kiparskakolonijamladih/



2013 


PLAMEN
postavitev javne plastike ob tristoletnici tolminskega kmečkega upora
lipa, 350 x 180 x 60 cm, 
november 2013,
med občino, upravno stavbo in KCK Tolmin

Skulptura predstavlja plamen. Plamen kot simbol tolminskega kmečkega upora, kot ogenj preobrazbe, očiščenja in požiga zatiralcev. 
Forma v sebi nosi bogato puntarsko simboliko. Zublji spominjajo na detajl dvignjenih vil –puntarsko orožje. Skulpturo si lahko interpretiramo kot mlade poganjke, ki se svobodno dvigajo in razraščajo proti svetlobi sonca. Tri vertikale so spomin na puntarsko prisego - dvignjenih treh prstov desnice. 
Obeležje je narejeno iz lipe, ki že od nekdaj velja za simbol slovenstva. 
Likovno kompozicijo tvorijo tri vijugajoče vertikale, ki se širijo proti nebu in v prostoru izražajo rast, strmljenje, pokončnost, svetlobo, optimizem… 
Boštjan Kavčič

PRISPEVEK TV TOLMIN:
http://www.youtube.com/watch?v=2U4PUKGnaRQ

Sodelovanje pri postavitvi spomenika padlim borcem v osamosvojitveni vojni v Slovenj Gradcu
podstavek Unito Lipica,
120x62x52cm



iPOET interaktivna mobilna aplikacija 
razstva Met kock: Slovenska poezija v novih medijih 
11. mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike v okviru 28. mednarodnega literarnega festivala Vilenica 2013, Koper, 11.-15. september


Letošnji 11. mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike, ki bo potekal v okviru 28. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica 2013 v Kopru od 11.-15. septembra, bo spremljala tudi spletna razstava z naslovom Met kock: Slovenska poezija v novih medijih.11. Mednarodni komparativistični kolokvij bo pospremil spletni izbor slovenskega umetniškega ustvarjanja na meji med novomedijsko umetnostjo in literaturo, ki nosi naslov Met kock. Prek reference na Mallarméjev in Broodthaersov istoimenski projekt stopajo v ospredje vprašanja likovnega v jeziku pa tudi vloge naključja, ki neizogibno vdre ob avtomatizaciji umetniškega dela. V izboru so zastopani osrednji slovenski avtorji pa tudi mlajši ter povsem nova dela: Vuk Ćosić, Srečo Dragan, Boštjan Kavčič, Vanja Mervič, Teo Spiller, Jaka Železnikar. Dodatni pogled na odnos med literaturo in gibljivimi slikami nudijo »video prevodi« pesmi Tomaža Šalamuna, ki so nastali na Visoki šoli za dizajn Ljubljana. Spletno razstavno platformo so izdelali na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani.

ORG XXVI - TROGLAV 
predlog za spomenik padlim borcem v osamosvojitveni vojni 1991 na območju MOSG 
marmor makedonski sivac,
90x65x55cm

OSNOVE KLESANJA V KAMNU - 6. tabor Karajžewc
Straža/Želin pri Cerknem,
31.5. - 2.6. 2013

Letos bo na taboru Karajžewc potekala tudi delavnica osnov klesanja v kamnu. Pod budnim očesom priznanega mentorja, akademskega kiparja mag. umetnosti Boštjana Kavčiča, tudi dobitnika študentske Prešernove nagrade za kiparstvo leta 2001, se bomo udeleženci spoznali s kamnom, orodji za njegovo obdelavo ter postopki in načini njegove obdelave. Učili se bomo razlikovanja med različnimi vrstami kamnin ter spoznali, katere vrste so dobre za katero vrsto ustvarjanja oz. izdelovanja izdelkov. Glede na to, da smo časovno omejeni (delavnica bo trajala 16 ur in bo izvedena v treh dneh festivala) se bomo osredotočili predvsem na izdelavo manjših uporabnih predmetov (terilniki ali sklede), katerim pa bodo udeleženci seveda dodali tudi svojo umetniško noto, seveda pa jih boste ob zaključku delavnice lahko tudi odnesli domov. Predznanje ni potrebno.
Delavnica je omejena na 7 udeležencev in ker za material ter orodje (špice, kladiva) poskrbimo mi, od vas pričakujemo le dobro voljo.

ORGi
Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana
samostojna kiparska razstava
od 21.3.2013 do 15.4.2013

Organizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati. Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in danes. Pojavljajo se spontano z namenom harmoniziranja osebnega mikro in makrokozmosa.
/Boštjan Kavčič, 2009/

O Organizmih, ki jih Boštjan Kavčič poimenuje, ker so pač lastni samo njemu, saj so izšli izpod njegovega dleta in brusa, na kratko ORGi, je vrsta mlajših slovenskih kritičark (pred- vsem Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) zapisala in povzela zanimive, v kiparjevih delih ugledane ugotovitve in utemeljitve, ki jih z vso svojo aklamacijo vedno lahko sopodpišem. 
Po komaj enem desetletju je pred nami zrela Kavčičeva osebnost – lahko bi zapisali, da je na svojstven način razslojena, upoštevajoč njegove pričevalne dosežke poleg klasičnega kiparstva v kamnu, v videju, animirani risbi, robotiki in digitalni tehnologiji. Razslojenost v dobrem pomenu te besede je pogojil današnji nemirni čas, prepoln prepletov in družbenih omrežij, ki jim posameznik ne more biti več kos, ko se utaplja v neizogibni in absurdni anonimnosti, ob kateri lahko preživi samo duh v uporni lástnosti. 
Da, duh, umetnikova zavest o obliki, ki sledi zgodovini v neštetih pojavnostih skozi tisočletja. Je našemu kiparju zavest o obliki neke vrste zatočišče,iskanje refugiuma par excellence v primordialni, surovi kameniti gmoti, ki se mu upira, kolikor bolj bi želel pro- dirati vanjo? 
Teoretik in sam kipar Kosta Bogdanović je leta 1988 pripravil v beograjskem muzeju sodobne umetnosti razstavo pod naslovom Zavest o obliki. V uvodnem tekstu kataloga je opozoril na začetno črko O kot ustvarjalni predznak za zaobljenje tridimenzionalnih amorfnih stanj, slučajno najdenih in zapaženih v naravi: o(blo), o(blica), o(blina). In dalje opozarja na pomen znaka O v grščini za hišo (oikos), ekonomijo (oikonomia), ekumena (oikoumene); vse to v smislu razširjenega vpogleda v prostor in dalje v razmerja do člo- veka, ljudi. 
Kdo bi lahko bili Kavčičevi duhovni vzorniki, sodobni somišljeniki, kje nahaja sebi po- doben genius loci, kjer bi lahko doživel, razmišljal in kjer bi ga lahko zavedlo, speljalo do meditativne točke, na kateri mu ustreza samo zaobljena kamenita gmota in ničesar več? 
Sam sem se zatopil daleč nazaj – v samoizpraševanje in preverjanje lastnega spomina na... 
– kamnolom v avstrijskem St.Margarethenu, ko sem bil na sledi enemu prvih srečanj kiparja Janeza Lenassija s kamnito gmoto: sredi meglenega dne se mi je iz zastrtega, koprenastega ozračja kot duh izluščil monolit – žarel je s tisto nevidno močjo, ki mi je preprečila, da bi ga ujel skozi objektiv; 
– kamnolom v Carrari: obisk veličastnega marmornega skrivališča, ki vabi na sam začetek, kjer je Michelangelo določal velikost svoje uloma – sočasno pa srečanje z veliko razstavo Henrija Moora v Firencah. Sočasnost bivanja njegovih oblih in prevrtanih kipov v renesančnem urbanem prostoru; 
– Dubrava v Labinu – s posejanimi kamnitimi formami številnih kiparjev, udeležencev mediteranskih simpozijev, ob novonastajajoči Beli cesti, oblikovani s kiparskim jezikom simbolnih mitskih prispodob. 
Zdi se, da smo na sledi vsem Kavčičevim sedanjim in bodočim ORGijem. 

Aleksander Bassin


Organisms are the umbilical cord of this world. They are this and that at the same time. They extend beyond the division of above and below, of yesterday and today. They are repeated spontaneously with the intention of harmonizing the personal micro- and macrocosm. 
/Boštjan Kavčič, 2009/
 

A series of young Slovene critics (particularly Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) have written and surmised some interesting arguments – which I am happy to countersign with my acclamation at any time – in their perceptions of the Organisms, or ORGies, as Boštjan Kavčič calls them for short, seeing that they are of his own self, since they have taken form from his chisel and whetstone. 
After barely a decade, we have before us the mature personality of Kavčič – it could be said that it is stratified in its unique way, taking into account his evidentiary achieve- ments – besides classical sculpture in stone – also in video, animated drawing, robotics and digital technologies. Diversification in the good sense of the word is the condition of today’s troubled times, overbrimming with transpositions and social networks, which one can no longer cope with, as one drowns in inevitable and absurd anonymity, in which only the spirit in its rebellious selfhood can survive. 
Yes, the spirit, the artist’s awareness of form, which follows history in a myriad of manifestations through the millennia. And is the consciousness of form a kind of refuge to our sculptor, the quest for the refugium par excellence in the primordial, raw stone formation which resists him all the more he wants to penetrate into it? 
Theoretician and a sculptor himself, Kosta Bogdanović prepared an exhibition entitled Zavest o obliki (The Consciousness of Form), in Belgrade’s Museum of Contemporary Art in 1988. In the introductory text for the catalogue he highlighted the initial letter ‘O’ (oblika = form) as a creative sign for rounded three-dimensional amorphous states, accidentally found and noted in nature: o(blo), o(blica) = rounded lump, cobblestone, o(blina) (oblo = round, oblica = round stick, oblina = roundness). He goes on to highlight the significance of the ‘O’ sign in the Greek for house (oikos), economy (oikonomia), ecumene (oikoumene), all this in terms of expanded access to space and towards the relations of man and people.
Who could be Kavčič’s spiritual role models, the like-minded individuals of his time? Where can the genius loci be found that resembles that of oneself, where could it live to be, reflect and be brought to that meditative point, at which only the rounded stone mass suffices and nothing more?
I delved far back myself – into self-inquiry and checking of my own memory to ... 
– the Austrian quarry of St. Margarethen when I was on the trail of sculptor Janez Lenassi’s first encounters with a rock mass: in the middle of a foggy day, the obscured, dense atmosphere, a monolith emerged like a spirit – it shone with such invisible power that it prevented me from capturing it through the lens; 
– the quarry in Carrara: the visit to the majestic marble hiding place, which invites to the very beginning, where Michelangelo decided on the dimensions of his pieces – and at the same time the encounter with the large-scale exhibition by Henry Moore in Florence. The concurrency of the existence of his rounded and pierced sculptures in a Renaissance urban space; 
– Dubrava in Labin – with its scattered stone forms by various sculptors, the participants of Mediterranean symposia along the newly emerging White Road, formed with the sculptural language of symbolic mythical imagery. 
It seems that we are on the trail of Kavčič’s current and future ORGies.

Aleksander Bassin

ORGAN
Ljubljanski grad, Peterokotni stolp
samostojna kiparska razstava
od 31.1.2013 do 3.3.2013

Množični mediji in popularna kultura imajo osrednjo vlogo pri prvih vplivih na mlajšo generacijo umetnikov. Mnogi med njimi so klasične likovne oblike izraza zamenjali z videom in računalniki ali so v transformacijah prostora in časa prestopili v območje teorije in likovni umetnosti sorodna področja. Ob razmišljanju o aktualnosti kiparstva se vselej porajajo in ostajajo odprta vprašanja. V iskanju odgovorov nanje dobimo občutek, da se sodobni umetnik težko spoprime z razlogi za obstoj klasičnih kiparskih pristopov in tehnik v sedanjem času in prostoru. Prav tu pa nam Boštjan Kavčič ponuja prepričljivo motrenje, izlitje kiparskega notranjega občutenja in osebnega odnosa do sveta. 

Kipi Boštjana Kavčiča nosijo v sebi skrivno življenjsko energijo. Material in obdelava le-tega pri njem predstavlja temeljno nosilko globljih pomenskih vzgibov. Ti notranji vzgibi so nekaj naključnega in impulzivnega, v njih se skrivajo neulovljiva doživetja človekove biti. V umetnikovih podobah ni prostora za trivialne vsakdanjosti, kipar se v raziskovanju prepušča iskanju notranjih vzgibov. Kiparstvo je avtorski in subjektivni medij, ki prehaja med različnimi disciplinami in znanji, med racionalnim, fizičnim in senzualnim. Slavoj Žižek je na začetku svoje knjige Kuga fantazem zapisal, da je svet materialne zunanjosti ponavadi ves čas ne-skrit odsev »nezavednega zunaj«. Na isti način kipar prebija opno med notranjim in zunanjim dojemanjem realnega, ki transcedentira bivanje v tem ali onem svetu. 

Razstava z naslovom Organ je sestavljena iz kipov s perpetuirano motiviko krogov in spiral kot organizmov, ki skupaj tvorijo organ kot celoto. Prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku z ORGANizmi, je avtorjeva želja po kreiranju preprostih, elementarnih, izrazito senzitivnih oblik, ki so osnovane na njegovi osebni mitologiji. Umetnik materijo, torej kamen, ročno obdela. Pri površinski obdelavi materiala s črtami, ki plastijo površinskost organizmov, uporablja ročno kotno brusilko, s katero žaga kamen in ga nato ročno odbija. Boštjan Kavčič pri oblikovanju kiparskega medija/materiala gradi spoštljivi odnos do neposrednega stika z naravo skozi proces oblikovanja materije, ki mu predstavlja neko primarno dojemanje prostora in časa. Na drugi strani pa s tehnološkim obdelovanjem same materije vzpostavlja sintezo med naravo in sodobno tehnologijo. 

Pozornost gledalca Boštjan Kavčič usmerja tudi s premišljeno kiparsko postavitvijo materije, ki je iz naravnega okolja prenešena v galerijski prostor. Umetnik z umeščanjem v ta prostor gradi odnos, ki je premišljen, postavitev se prilagaja specifičnosti prostora in prostor ni zgolj pasivni plašč okoli izoliranega objekta, ampak ga avtor vključi kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. Kipi niso fizično in simbolično ločeni od zunanjega sveta, v tem primeru galerijskega prostora. Organizmi kiparja Boštjana Kavčiča učinkujejo tako kot uglašene celote Organa in ustvarjajo svojevrstno kontemplativno atmosfero vračanja k prvinskosti/primarnosti, ki jo današnja hektična in brezdušna družba pozablja.
Jadranka Plut


The mass-media and popular culture have had a significant impact on the younger generation of artists. Many of them exchanged the traditional artistic approach with video or computer art or have in the passage of time and space ventured into the area of art theory and similar spheres. When we ponder the relevance of sculpture today new questions keep emerging many of which remain unanswered. In searching for answers it becomes clear that a contemporary sculptor might find it hard to justify the use of classical sculptural approaches and techniques. However, Boštjan Kavčič offers a convincing argument in his work with the powerful expression of his inner emotions and his personal world view.

The sculptures of Boštjan Kavčič are imbued with the hidden energy of life. For him the material and its processing carry a basic message of profound insight. This completely haphazard and impulsive perception hides within itself the elusive experiences of the human essence. There is no place for every-day trivialities in the artist’s images. He indulges in the exploration of his inner motives.

Sculpture is a subjective medium which traverses between various disciplines and knowledge, between the rational, the physical and the sensual. At the beginning of his book “The Plague of Phantasms” Slavoj Žižek wrote that the material world is mostly the “un-hidden” reflection of the “subconscious outside”. In this same way the sculptor breaks through the membrane that divides our inner and outer perception of reality, which travels between the inside and outside worlds.

The “Organ” exhibition is composed of sculptures conveying the everlasting motif of the circle and the spiral, and these small organisms create an entity, the Organ. The first impression we get when seeing the ORGANisms is that the artist wanted to create simple, elementary and distinctly sensitive forms based on his own personal mythology. The sculptor manipulates the stone by hand and thus creates lines on its surface which enhance the skin of the organisms. He uses an angle grinder to cut into the stone and then manually chops off the stone splinters. Through this working process Boštjan Kavčič builds a respectful attitude towards nature which for him represents the basic understanding of space and time. On the other hand he creates a synthesis between nature and modern technology by using advanced technical means to work the stone.

Boštjan Kavčič also makes an impact on the observer’s perception by the deliberate arrangement of his stone sculptures which have been brought from the natural environment into the gallery space. The layout conforms to the specific qualities of the space which is no longer just a passive surrounding to an isolated object. It has now become an integral part of the whole design and a relationship has been established. The sculptures are no longer separated from the outside world (the gallery space) either in a physical or symbolic way. The organisms of sculptor Boštjan Kavčič strike us as harmonious entities of the Organ and create a unique contemplative atmosphere harking back to the primordial / primary which has been left forlorn and forgotten in our hectic and heartless society.

Text Jadranka Plut, Translation Nina Zelenko


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:





2012

ORGanizmi
samostojna kiparska razstava
galerija Knjižnice Cirila Kosmača Tolmin
6. 12. 2012 - 11. 1. 2013

Ustvarjalno delo Boštjana Kavčiča, ki je po študiju kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistriral še iz videa in novih medijev, je razpeto med klasično kiparstvo in ustvarjanje novomedijskih projektov ter videa. Bil je eden prvih slovenskih avtorjev, ki se je leta 2002 lotil konstrukcije primitivnih robotov, sestavljenih iz recikliranih materialov (Rombot 1.0, Cubot 2.0), istega leta pa je začela nastajati tudi njegova najobsežnejša kiparska serija z naslovom ORGanizmi, ki šteje (trenutno) dvajset kamnitih kosov, med katerimi zasledimo tudi nekaj javnih skulptur. Prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku z ORGanizmi, je avtorjeva želja po kreiranju preprostih, elementarnih, izrazito senzitivnih oblik, ki so osnovane na njegovi osebni mitologiji. Nekatere skulpture pravzaprav obujajo spomin na starodavne fosilne forme, ki jih je izoblikovala narava, pa vendar ne moremo reči, da so kipi povsem brez družbenokritičnih referenc. Ob detajlni analizi avtorjevega dosedanjega opusa – tako njegovih novomedijskih in video del kot tudi projektov s poudarjeno ekološko noto, kot je denimo Vrtnarimo! (2007), s katerim spodbuja k trajnostnemu načinu življenja – zaslutimo, da je bil primarni vzgib za nastanek pričujoče kiparske serije kritični odziv na sodobno informacijsko družbo, ki je izgubila stik z naravo. Njegove skulpture namreč poudarjajo ročno delo in temeljne lastnosti klasičnega kiparskega medija: plastičnost in materialnost kiparske gmote ter obvladovanje prostora v ožjem in širšem pomenu besede. Kavčičevi kamniti organizmi se oblikovno in vsebinsko navezujejo zlasti na dva lajt motiva, krog in spiralo. Krog predstavlja (v večini primerov) izhodišče formalne zasnove njegovih skulptur in zdi se, da označuje predvsem procese dinamičnega preobražanja naravnih oblik. Motiv spirale, ki zaznamuje v kontekstu univerzalne simbolike povezavo z neznanim, transcendentnim delom človekovega življenja, pa se v pričujočem ciklu pojavlja v različnih oblikovnih variacijah. Spiralne oblike pravzaprav učinkujejo kot nekakšne analogije arhetipskih simbolov, ki dajejo kiparskemu volumnu neko posebno dinamiko. Taktilnost kipov avtor dodatno stopnjuje s subtilno ročno ali strojno modelacijo površinske strukture, na kateri išče ravnovesje med surovo obdelanimi in poliranimi deli. Obdelavo kamna, ki zahteva od kiparja popolno koncentracijo, če ne celo zlitje z naravnim materialom, namreč pojmuje kot proces poglobljene samorefleksije, v katerem želi doseči stik tako s svojim notranjim jazom kot tudi s širšim makrokozmosom. Ob tem pa ni nezanemarljivo poudariti, da pri oblikovanju kipov ne sledi le svoji viziji, ampak tudi latentnemu življenju naravne materije, ki kiparju do določene mere sama »narekuje« obliko. Med večinoma poetičnimi, čutnimi organizmi zasledimo tudi nekaj kipov z jasno poudarjenim ironičnim tonom. Eden takih je ORG V (2005), kamnita skulptura v obliki satelitske antene, ki je seveda ravno tako kot ostali kipi izklesana v klasični kiparski maniri in predstavlja nekakšno zlitje naravne snovi in visoko razvite tehnologije. Prav nasprotno pa nas delo Oko in duh časa (2005), sestavljeno iz kamnitega kolesa in trikotnega podstavka – nekakšne primitivne različice današnje zavore –, vodi v davno preteklost, seveda takšno, kot si jo predstavljamo danes. Skulptura pa razkriva še eno pomembno značilnost njegovega ustvarjanja: kombiniranje diametralno nasprotnih si oblik (kot sta krog in trikotnik ali kvadrat), ki evocira na združevanje nasprotij v smislu iskanja ravnotežja med dvojicami nebo in zemlja, duh in materija,transcendenca in imanenca, katerim lahko dodamo tudi par narava in tehnologija,saj so navsezadnje tudi njegovi organizmi produkti ročnega dela in strojne obdelave. Prav črtna struktura, ki jo ustvarja stroj, namreč daje njegovim delom prepoznavni pečat. Omeniti je potrebno tudi premišljeno postavitev skulptur v galerijski prostor,ki ga kiparske instalacije zavzamejo v celoti. Učinek celovitosti (običajno) stopnjujejo nasutja drobnega naravnega materiala, ki ne deluje le kot vezivni element med posamičnimi kipi, ampak ustvarja tudi svojevrstno kontemplativno atmosfero,v kateri lahko gledalec zlahka dojame avtorjevo sporočilo: vračanje k primarnemu, prvinskemu, od koder je življenje izšlo. Kavčič nas torej s svojimi deli opozarja ne le na pomen naravnih zakonitosti in zgodovine, ki seveda predstavlja temelj človekovega tehnološkega in duhovnega razvoja, ampak tudi na protislovja v današnji kaotični in razosebljeni družbi. Gledalcu se kaže kot ustvarjalec, ki sledi družbenim, tehnološkim in kulturnim spremembam, a se hkrati zaveda, da globalizirani svet že dolgo ne deluje več kot skladna celota.

Nataša Kovšca


četrtek, 18.10.2012 ob19.00 do petek, 9.11.2012
Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana
Razstavljajo: Iskra Beličanska, Neva Bilač, Vesna Čadež, Andreja Čeligoj, Jurij Dobrila, Boštjan Kavčič, Marjeta Medved, Metka Pepelnak,
Jurij Pfeifer, Nataša Ribič, Mojca Sekulič Fo, Saba Skaberne, Katja Smerdu, Brina Torkar Križaj

S prvobitnimi kamnitimi skulpturami, Organizmi, Boštjana Kavčiča, se srečujemo že desetletje. Njegovi organizmi so tako rekoč avtorjeva pre-vpraševanja o rušenju tega, kar živimo, o izjemno intenzivnem izginevanju časa, ki ga avtor skuša rešiti  sebi v prid, tako da deluje v prastvar, v kamen, iz katerega vznikajo organizmi, kot opozorila, da se morda moramo vrniti na začetek vsega, da bi se lahko kasneje vrnili v prostor, izpraznjen vseh balastnih vsebin, v votel, na novo zgrajen prostor, k prvobitni energiji. "ORG XIII predstavlja prehod in je neomejen na spodaj in zgoraj. Je sonce, svetloba in tema, je naša galaksija..."
Saša Bučan

16. Slovenska kiparska razstava

Odprtje: 6. september 2012 ob 19. uri 
Mestna hiša Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana (del razstave nad lokacijo Reber 13) 
6. september 2012 – 27. oktober 2012

Razstavljajo: 
3kolektiv (Maša Gala, Eva Kastelic, Katja Felle), Jiŕi Bezlaj, Rok Bogataj, Anže Gallus Petelin, Aleksandra Saška Gruden, Anže Jurkovšek, Meta Kastelic, Boštjan Kavčič, KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič), Nina Koželj, Taja Lojk, Metoda Maj, Jernej Mali, Erik Mavrič, Loris Morosini, Boštjan Novak, Adrijan Praznik, Primož Pugelj, Kristina Rutar, Zoran Srdić Janežič, Nika Špan, Maruša Šuštar, Urška Toman in Dušan Turšič.

”Organizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati. Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in jutri, na snovno in nesnovno. ORGanizem XIV prehaja iiz dvojnosti v višjo celoto.”

III. Repyartrium ...kunst to go... 
Mednarodna razstava skulptur, instalacij, slik in fotografij
Portorož Tunel Parenzana 24. – 26. avgust


V 550m dolgem tunelu bivše ozkotirne železniške proge Parenzana (Trst – Poreč), nekaj minut hoje oddaljen od Portoroža in Pirana.

Tapiwa Chapo, Tea Curk Sorta, Franjo Funkelj - Frenk, Aljoša Golubič, Rajko Hercegovac, Lea Jazbec, Jurij Ješovnik, Boštjan Kavčič, Vasja Kavčič, Vilma Kobilšek, Nivea Kofol, Damjan Komel, Tatjana Koropec, Robert Kosmač, Aleš Lenassi, Ivana Maksimović, Milan Marušić, Marijan Mirt, Gail Morris, Grega Nartnik, Miha Pečar, Gorazd Prinčič, Branko Raspet, Tadej Razingar, Tamara Rimele, Elisabeth Schwandter, Leonardo Spizek, Arijel Štrukelj, Sanja Tošić, Dean Verzel, Tomaž Zarifa, Marko Zelenko, Ana Žerjal, Nevija Žitko, Maša Gostinčar, Repy


Kreativni tabor SAJETA 2012
24.07.–29.07.12
Sotočje, Tolmin

Kiparska delavnica, ki bo letos posvečena 300. obletnici tolminskega punta 1713-2013, bo poleg nezamenljivega Duleta Gerlice, gostila tudi Boštjana Kavčiča in Vasjo Kavčiča.
Uradna otvoritev se bo zgodila na Mestnem trgu v sredo, 25. julija, s premierno predstavitvijo retrospektivnega filma ''Sajeta 1998-2011''. Sledila bo predstavitev »Generative Art« Bogdana Sobana, kjer bo avtor javno razkril lastne generativne programe, ki ustvarjajo slike, gledalci pa bodo priče nastajanju še nikoli videnih in nikdar več ponovljivih podob. Za konec bodo zapeli stari znanci Sajete - Tminski madrigalisti.

MUZEJ ROBOTOV
11.05.–03.06.12
A+A, Slovensko razstavišče, Benetke


otvoritev: petek, 11. maj 2012, ob 18.00 

avtorice in avtorji: Stefan Doepner, Srečo Dragan, Luka Drinovec, Luka Frelih, Sanela Jahić, Boštjan Kavčič, Nika Oblak & Primož Novak, Borut Savski, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, son:DA, Zoran Srdić Janežič, Robertina Šebjanič, Igor Štromajer in Branko Zupan.

Razstava Muzej robotov se po uspešni predstavitvi v Mariboru v nekoliko manjšem obsegu spomladi seli v Benetke. Predstavljena bodo umetniška dela avtorjev in avtoric, ki se od druge polovice devetdesetih let 20. stoletja tematsko ukvarjajo z roboti. Pri tem izhajajo iz različnih umetniških praks in tradicij: od novomedijske, digitalne in kibernetične umetnosti do prostorskih instalacij, performansa in konceptualne umetnosti. Projekt zajema raziskovanje, produkcijo in razstavo robotov ter z njimi povezane kulturne vsebine. Roboti vključujejo softversko umetnost, intermedijske instalacije in performans.

Beseda 'robot' označuje stroj, ki ga nadzoruje računalnik in je programiran tako, da se premika ali opravlja določeno opravilo. Izraz, ki je danes v vsesplošni rabi, je prvič uporabil češki pisatelj Karel Čapek (po predlogu brata Josefa Čapka) v svoji drami R.U.R. (Rossumovi univerzalni roboti, 1920). V industriji se roboti uporabljajo za opravljanje ponavljajočih se opravil ali za prenašanje težkih tovorov. Drugi roboti so zasnovani bodisi za delo v človeku nevarnih položajih bodisi za raziskovanje vesolja in morskih globin. Nekateri roboti so opremljeni s senzorji na dotik ali video kamero in so lahko programirani za sprejemanje odločitev.

V slovenski umetnosti se roboti pojavljajo zadnjih dvajset let pri avtorjih, kot so Srečo Dragan, Dušan Bučar, Luka Drinovec, Borut Savski, Stefan Doepner, Boštjan Kavčič … Do sedaj je bilo izvedenih petnajst projektov, ki so se navezovali na robote (Sašo Sedlaček, Robertina Šebjanič, Luka Frelih, Maja Smrekar, Igor Štromajer, Nika Oblak & Primož Novak, Zoran Srdić Janežič, Branko Zupan, Sanela Jahić …) in so bili večinoma vključeni v mariborski festival MFRU (1995-2008). Ker na to temo še ni bilo zasnovane nobene celovite pregledne razstave, so nekateri starejši primerki že izgubljeni. Pričujoča razstava na podlagi predhodne raziskave in teoretične umestitve predstavlja prehod iz kinetične v kibernetično umetnost, odpira vprašanja o umeščanju robotov kot produktov novih medijev na umetnostna področja ter o povezavi znanosti in umetnosti. UGM in MKC Maribor poskušata s projektom Muzej robotov predstaviti enega od pristopov k temi fenomena robotike v sodobni slovenski umetnosti, kot tudi načina dokumentiranja in prezentiranja te umetnosti Razstava želi spodbuditi dialog med tehnično kulturo, njenim razvojem in umetniškim delom, hkrati pa ponuja razmislek o načinih muzealizacije takšne umetnosti. 

avtor koncepta: Jože Slaček
kustosinja: Meta Kordiš 
koprodukcija: MKC Maribor

www.aplusa.it

Izposojena dela iz zbirke UGM: Srečo Dragan, Telerobot Leonardo, 1997 (interaktivna prostorska instalacija), 2011, konceptualna tabla; Luka Drinovec, Hrošč in Svetilnik iz projekta Ples nevronov, 1999-2000, odzivna kibernetična instalacija; Boštjan Kavčič, Rombot 1.0 in Cubot 2.0, 2002, kinetični skulpturi; Zoran Srdić Janežič, Trash Robots (Make a photo), 2009-2011, prostorska instalacija; Igor Štromajer, Embot, 2011, ready-made.

http://www.youtube.com/watch?v=xQ3wGYjsbks&feature=plcp

KLESANJE V KAMEN
dvodnevna delavnica, Festival teden mladih 2012, 11.05 - 19.05, Kranj

Učimo se osnov klesanja v kamen, spoznavamo orodje, izberemo kamen ter izklešemo manjši uporaben predmet. (skledica, terilnik...)
Predznanje ni potrebno. Orodje je na voljo na delavnici. Kamniti izdelek udeleženci odnesejo domov.

KRICE KRACE, Tomšičeva 14, Kranj


Ulmske variacije – Iz zbirke KD Group d.d.

9. 5. – 31. 5. 2012
Center in Galerija P74, Trg Prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Odprtje: sreda, 9. 5. 2012 ob 20.00 uri

Umetniki: Jaakov Agam, Getulio Alviani, Max Bill, Georg Held, Boštjan Kavčič, Tommy Lydon, Jim Pattison, Ivan Picelj, Jakob Savinšek

Kustos razstave: Pavel Toplak


Ivan Picelj, Ulmske variacije, barvni sitotisk, 2006

Umetniške zbirke podjetij na Zahodu občutno vplivajo na trg umetnin. Nekaj jih je nastalo po letu 1945, večina pa po letu 1975. V velikih korporacijah so umetniške zbirke del poslovnega načrta in ustrezajo podobi podjetja. KD Group d.d. v svoji zbirki KD Artes združuje eklektičen nabor likovnih del (risb, grafik, slik, skulptur) klasične, moderne in postmoderne umetnosti. Pričujoča razstava, pripravil jo je gostujoči kustos Pavel Toplak, predstavlja to zbirko skozi izbor del, ki se osredotočajo na opartistično umetniško produkcijo in dediščino oparta.
KD Group d.d. je že v samem začetku pristopil k projektu “Nagrade skupine OHO” kot sponzor. Z vsakoletnim odkupom umetniškega dela dobitnika nagrade podpira mlado generacijo sodobnih vizualnih umetnikov.

V začetku 60. let 20. stoletja je v ljubljanski Mali galeriji prvič razstavil svoja likovna dela Getulio Alviani, tedaj na povabilo Zorana Kržišnika, ki je umetnika spoznal nekaj let prej v Italiji. Tako je bilo leta 1961 je v Ljubljani prvič možno neposredno videti likovno snovanje enega izmed avtorjev zavezanega “optičnemu konstruktivizmu”, kot nadaljevanju izvirne ideje bauhausovega izročila svetovljanskega Victorja Vasarelija. Jaakov Agam je izraelski umetnik, ki kot slikar in kipar išče izrazni izhod v kinetični umetnosti, kakor je poimenoval svojo vizijo optičnega stopnjevanja umetniškega prostora.
Max Bill je, kot najstarejši sodelujoči na pričujoči razstavi, edini pravi neposredni predstavnik dessauskega bauhausa. Med leti 1927 in 1929 se je šolal v razredih Wassilija Kandinskega, Paula Kleeja in Oskarja Schlemmerja, nato pa vrnil v Zürich in deloval kot arhitekt, oblikovalec, kipar, slikar in grafik.
Eden od ustanoviteljev in osrednjih predstavnikov skupine Exat 51 ter ustanovitelj zagrebških Novih tendenc (1961 – 1967) je Ivan Picelj . Picelj je leta 2006 sprejel povabilo ljubljanskega Mednarodnega grafičnega likovnega centra in v delavnici pri tiskarju Slavku Pavlinu natisnil kontemplativno grafično mapo z enostavnim naslovom: “Ulmske variacije”. Picelj je v svojem umetniškem delovanju razvil specifično varianto geometrijske abstrakcije, ki je vključevala primarne barve in reducionirane geometrijske elemente. Ustvarjal je tudi skulpturalna dela in dela v reliefu v lesu in kovini. Med drugim je organiziral prvo razstavo industrijskega oblikovanja v Zagrebu (1955) in pomagal pri oblikovanju Jugoslovanskega paviliona za nacionalne in mednarodne razstave. Trije mlajši avtorji: Tommy Lydon, Jim Pattison in Georg Held, so svoja likovna dela naredili v sklopu organiziranih likovnih kolonij v Piranu in Celju, pod pokroviteljstvom umetniškega projekta KELEIA, še v 90. letih preteklega stoletja. S svojimi likovno stilskimi izraznimi sredstvi odločno in pošteno dopolnjujejo in nadaljujejo smelo pot protagonistov evropske veje opartizma.
Ready made z imenom “Motorist” Jakoba Savinška in objekt “Organizem VIII”, delo mlajšega kiparja Boštjana Kavčiča, sta dva trodimenzionalna eksponata, te specifično “optično” naravnane predstavitve, ki zgolj nakazuje širok nabor likovnih del v zbirki KD Artes delniške družbe KD Group d.d.


Priznanja Očistimo Slovenijo 2012
Soški prodniki, 10x12x15cm

V četrtek, 5. aprila ob 18. uri, je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani potekala zaključna prireditev projekta Očistimo Slovenijo 2012.
Predvečer čistilne akcije OČISTIMO SLOVENIJO 2012: 
Multimedijska predstavitev projekta EKOLA!
Petek 23. marca zjutraj ob 8:45 na OŠ Franceta Bevka Tolmin in ob 18h - Galerija SDK Tolmin
Projekcija in razstava print screen-ov ekološke animirane serije Ekola!
Ekola! - obsega serijo petindvajset 3-5 minutnih animiranih nanizank z ekološko vsebino.

Voditeljica: Ana Marija Mitič, scenarij: Tomaž Letnar, kamera: Rok Hervol, maska: Incognito Design, luč: Rajko Bizjak, postprodukcija zvoka: Rok Koritnik, Tom Lemajič, risba in animacija: Boštjan Kavčič, Dejan Babošek, Rok Hervol, Margareta Selena, Tomislav Gangl, montaža: Boštjan Kavčič, Tomislav Gangl, Režija: Marko Cafnik, Nosilec projekta: Zavod Moja soseska, Partnerji projekta: Ministrstvo za okolje in prostor, Iksiv, d.o.o., Delo Revije, d.d., Javni zavod RTV Slovenija, Produkcija Snaut v sodelovanju s: Kobe d.o.o, 2010/2011.
Ekola! je del projekta Varujmo okolje, ki je podprt s subvencijo Islandije, Liechtensteina in Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma.

https://picasaweb.google.com/101685062596347474738/EKOLA?gsessionid=2EObOg4Q6eNgU9Zw1Jq8RA

ORG XI v Kamniški Bistrici

Ni daleč dno morja,
školjka na školjko je kamen.
Moja roka jo boža
in spet školjka postane.

Vračam jo Mamica Zemlja 
v nederja tvoja Kamniške Bistrice
plavam globoko
pra polž sem.

Glej drhtiš, 
raduješ se in plešeš
voda in zrak valovi,
mleko in med se cedi.

ORG XVI - Boginja plodnosti / Fertility Goddess

apnenec Lesno Brdo, 

45x90x100

cm, Ljubljana Dravlje






2011

Iconotheca Valvasoriana

apnenec Lipica, 

180x50x35cm, 

Sodelovanje pri nastajanju dokumentarnega filma. Izdelava monolitne kamnite skulpture Iconothece Valvasoriane v naravni velikosti.
Premiera dokumentarca v torek 13.12. na RTV SLO 1 ob 16:00.
Odlomek iz filma:

 
ORGanizmi
15. november - 2. december
Galerija Zavoda za kiparstvo, 
Križevniška ulica 2, Ljubljana
Kiparstvo Boštjana Kavčiča se v seriji ORG spogleduje s časom in prostorom prazgodovinskih, megalitskih pokrajin. Na razstavi skušajo njegovi kipi priti do tako preprostih in čistih oblik, kot bi jih oblikovala narava sama; zlizalo morje, spihal veter. Spominjajo na nekakšne organizme ali pa na fosilne ostanke. In to je tudi eno izmed avtorjevih vodil: približati se, kolikor je le mogoče prvinskemu, tako v obliki, kot tudi v materialu. (Barbara Sterle Vurnik)

Bostjan Kavčič Cubot 2.0
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6 & Razstavni salon Rotovž, Trg Leona Štuklja 2

otvoritev: četrtek, 29. september 2011, ob 19.00 s performansom Ognjena slika Sanele Jahić v RSR 

razstavo otvarja: prof. dr. Danijel Rebolj, rektor Univerze v Mariboru

 

avtorji in avtorice: Srečo Dragan, Stefan Doepner, Luka Drinovec, Luka Frelih, Sanela Jahić, Zoran Srdić Janežič, Boštjan Kavčič, Nika Oblak & Primož Novak, Borut Savski, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, son:DA, Robertina Šebjanič, Igor Štromajer in Branko Zupan

 

Razstava Muzej robotov predstavlja umetniška dela avtorjev in avtoric, ki so se od druge polovice devetdesetih let 20. stoletja do danes tematsko ukvarjali z roboti. Pri tem so izhajali iz različnih umetniških praks in tradicij; od novomedijske, digitalne in kibernetične umetnosti do prostorskih instalacij, performansa in konceptualne umetnosti. Projekt zajema raziskovanje, produkcijo in razstavo robotov ter z njimi povezane kulturne vsebine. Roboti vključujejo softversko umetnost, intermedijske instalacije in performans. Beseda robot označuje stroj, ki ga nadzoruje računalnik in je programiran tako, da se premika ali opravlja določeno opravilo. Izraz, ki je danes v vsesplošni rabi, je prvič uporabil češki pisatelj Karel Čapek (po predlogu brata Josefa Čapka) v svoji drami R.U.R. (Rossumovi univerzalni roboti, 1920). V industriji se roboti uporabljajo za opravljanje ponavljajočih se opravil ali za prenašanje težkih tovorov. Drugi roboti so zasnovani za delo v človeku nevarnih položajih ali pri raziskovanju vesolja in morskih globin. Nekateri roboti so opremljeni s senzorji na dotik ali video kamero in so lahko programirani za sprejemanje odločitev. V slovenski umetnosti se roboti pojavljajo zadnjih dvajset let pri avtorjih kot so Srečo Dragan, Dušan Bučar, Luka Drinovec, Borut Savski, Stefan Doepner, Boštjan Kavčič… Do sedaj je bilo izvedenih petnajst projektov, ki so se navezovali na robote (Sašo Sedlaček, Robertina Šebjanič, Luka Frelih, Maja Smrekar, Igor Štromajer, Nika Oblak & Primož Novak, Zoran Srdić Janežič, Branko Zupan, Sanela Jahić…) in so bili večinoma vključeni v mariborski festival MFRU (1995-2008). Ker na to temo še ni bilo zasnovane nobene celovite pregledne razstave, so nekateri starejši primerki že izgubljeni. Pričujoča razstava bo na podlagi predhodne raziskave in teoretične umestitve predstavila prehod iz kinetične v kibernetično umetnost, odprla vprašanja o umeščanju robotov kot produktov novih medijev na umetnostna področja ter o povezavi znanosti in umetnosti. UGM in MKC Maribor poskušata s projektom Muzej robotov predstaviti celovit pristop k temi fenomena robotike v sodobni slovenski umetnosti. Razstava želi spodbuditi dialog med tehnično kulturo, njenim razvojem in umetniškim delom, hkrati pa ponuja tudi razmislek o načinih muzealizacije takšne umetnosti.   

 

avtor koncepta: Jože Slaček

kustosinja: Meta Kordiš  

koprodukcija: MKC Maribor



EKOLA! PRINT SCREEN Boštjan Kavčič, Dejan Babosek, Margareta Selena, Tomislav Gangl

Razstava umetniških del članice in članov DRUŠTVA LIKOVNIH UMETNIKOV LJUBLJANA, Barbara Eva Catherina Zavodnik, 

Uroš Abram, 

 

Marko Modic, 

 

Boštjan Kavčič, 

 

ki bo v ponedeljek, 11. julija 2011, ob 18. uri v Galeriji Instituta ”Jožef Stefan” na Jamovi cesti 39 v Ljubljani. 

Razstava bo odprta do 1. septembra 2011.


Težko bi našli primer umetnosti z večjim socialnim nabojem, kot je Ekola, kjer sta animirana risba in filmska podoba v funkciji ozaveščanja ljudi. Risarji Boštjan Kavčič, Dejan Babosek, Margareta Selena in Tomislav Gangl so v 25 štiri minutnih  nanizankah s poenostavljenimi risbami interpretirali besedilo voditeljice, ki obravnava ekološke probleme sodobne družbe od recikliranja odpadkov do onesnaženja s preobiljem podob. Za hitrejšo komunikacijo si risarji izposojajo znane medijske podobe, tako da jih interpretirajo v smeri ekološke sporočilnosti, v najboljših izdelkih pa vrednotijo reproducirane podobe in iščejo likovno logiko v vizualnem materialu, specifični pomen, s katerim naslavljajo našo zavest in nezavedno.


Govor ob otvoritvi razstave »Intermedijska podoba« članov društva likovnih umetnikov Ljubljana. 11.7.2011. Galerija inštituta Jožef Štefan. No najbolj nenavaden v likovnem smislu je projekt Ekola – nanizanka v 25 delih z ekološkim poučnim nabojem in z veliko humorja, predvsem pa svobode pri likovni interpretaciji besedila. Tega so s svojimi risbami opremli štrirje risarji Boštjan Kavčič, Dejan Babosek, Tomislav Gangl in Margareta Selena. Potem je njihove risbe Boštjan vnesel v flash in z afterjem zmontiral v posrečeno celoto z voditeljico. Izseki oz. slike iz nanizanke pa so razstavljene zgoraj – štiri vrste- štrirje risarji. No, v na začetku nisem mislil , da bo vključena na razstavo Ekola, amapka Boštjanov projekt i-poet- telefonska aplikacija za ustvarjanje lastne poezije z vizuelno podbo in glasbeeno podlogo po predlogah Kosovelovih Konsov in Kogojevih mask. Tako kot v Ekoli je tudi v i-poetu hotel najti izhod iz umetniškega sveta muzejev, galerij itd. ter ustvriti medijskih podobam lastno neodvisno institucijo. 

mag. Vid Lenard, kustos



YouTube:


ORG XV

marmor Apricena, 

 

52x36x27cm / 

 

marble Apricena, 52x36x27cm

15. Slovenska kiparska razstava: Gib v kiparstvu / Movement in Sculpture

1. - 22. september 2011, Ljubljanski Magistrat / Ljubljana Town Hall


EKOLA!
Sodelovanje pri ustvarjanju  
petindvajsetih animiranih nanizank 
 
z ekološko vsebino - Ekola!
Voditeljica: Ana Marija Mitič, scenarij: Tomaž Letnar, kamera: Rok Hervol, maska: Incognito Design, luč: Rajko Bizjak, postprodukcija zvoka: Rok Koritnik, Tom Lemajič, risba in animacija: Boštjan Kavčič, Dejan Babošek, Rok Hervol, Margareta Selena, Tomislav Gangl, montaža: Boštjan Kavčič, Tomislav Gangl, Režija: Marko Cafnik, Nosilec projekta: Zavod Moja soseska, Partnerji projekta: Ministrstvo za okolje in prostor, Iksiv, d.o.o., Delo Revije, d.d., Javni zavod RTV Slovenija, Produkcija Snaut v sodelovanju s: Kobe d.o.o.
Ekola! je del projekta Varujmo okolje, ki je podprt s subvencijo Islandije, Liechtensteina in Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma.

RTV SLO 2, vsak torek in četrtek ob 20:00 od 1. februarja dalje

   
   
 
   
 
   
      
 
   
 
    
 
  
    
 
    
 
   
 
   
   
 
   
 
   
 
   
   
   
 
   
 
   
   
 
   
   
   

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

VIDEO:




2010

BOŠTJAN KAVČIČ ORG

21. 9. 2010 – 31. 10. 2010

Galerija Ivana Groharja,

 Škofja Loka


Kiparstvo Boštjana Kavčiča se v seriji ORG spogleduje s časom in prostorom prazgodo
vinskih, megalitskih pokrajin. Tudi v njegovi najnovejši postavitvi, posebej prilagojeni 
prostoru Galerije Ivana Groharja skušajo njegovi kipi priti do tako preprostih in čistih 
oblik, kot bi jih oblikovala narava sama; zlizalo morje, spihal veter...Spominjajo na 
nekakšne organizme ali pa na fosilne ostanke. In to je tudi eno izmed avtorjevih vodil: 
približati se, kolikor je le mogoče prvinskemu, tako v obliki, kot tudi v materialu. Iz seči
šča vsega tega pa se gledalcu izlušči tudi samo vsebinsko jedro postavitve, povezano 
z iskanjem vezi in načinov, kako preko kipa-rstva doseči izgubljeni svet primarnega in 
z njim neko ne-prostorskost onkraj realnega časa. Cikel ORG predstavlja hkrati tudi 
Kavčičev najintimnejši stik z notranjim jazom, torej še z enim elementom prvinskega, 
ki ga je avtor želel predstaviti v Groharjevi galeriji tudi zato, ker prav ta prostor deluje 
zelo intimno, kot votlina ali maternica; je kot nalašč za njegove organizme, ki so kot 
nekakšna bitja.

Boštjan Kavčič se ne umika sodobnemu času, pravzaprav že hiter pregled njegovih 
preteklih projektov pove, da avtor del svojega ustvarjanja uresničuje prav v svetu 
sodobnih medijev, saj se ukvarja tudi z digitalno animacijo in uporablja sodobna 
virtualna orodja za konstruiranje lastnih idej. Toda prav ta svet, ki ga po eni stra
ni privlači, ga hkrati tudi odbija v tisti drugi, izginjajoč svet. Skok iz virtualnega v 
neposreden stik z golim, surovim, naravnim materialom kakršen je kamen, mu tako 
pomeni neko ustvarjalno ravnotežje, znotraj katerega se lahko kot kipar optimalno 
giblje. Njegov kiparski cikel ORG je nastal prav iz konteksta tega preskoka. V tem 
primeru preskoka »nazaj«. Kavčič skuša kamen večinoma ročno obdelati, saj prav 
skozi interakcijo z njim išče pristno vez s samim seboj. Kamen zahteva skoncentrirano 
pozornost za razliko od virtualnega, ki našo pozornost razprši. Obdelava kamna je 
zanj religiozen obred, ki se pojavi samo pri izdelovanju, ko organizem zaživi se ta 
vez izgubi. Uporablja arhaične polžaste oblike, ki spomnijo na fosile tako kot vsa 
spremljajoča scenografija v katero postavi svoje kose. Vendar ga ne zanima fosilnost 
kot taka, pač pa iskanje (izgubljenega) življenja v neki izumrli pokrajini, kjer ni sledu 
sodobnega človeka. Od tod vse to iskanje ravnovesja in pretoka sil skozi napenjanja 
volumna kipov, vse te luknje, ki so kot prehodi med snovnim in nesnovnim. Kavčič 
svoje kipe razume kot nekakšne makete, ki bi si jih želel nekoč videti tudi na prostem, 
v megalitskih dimenzijah.

Kavčič kiparstvo razume kot resno Delo! hkrati pa to resnost kombinira s parodijo, tudi na račun (ne/smisla) lastnega dela, saj tam, kjer gre najmanj pričakovati, raztopi poetičnost v ironijo. Ukvarja se namreč tudi z iskanjem nesmislov v našem življenju in s projiciranjem njih v umetniške kontekste. Rad uporablja zlasti princip prenosa učinka verbalne dobesednosti v material kot metaforo za paradokse, ki vladajo našemu življenju. tako je kombinacija oblike kolesa in trikotnega »podstavka – zavore« Oko in duh časa pod njim nekakšna metafora za magični skok v čas kamene dobe - tako hipen, da se še urbano cviljenje avtomobilskih zavor v trenutku razplasti v dobesedno ironijo in okameni, »nazaj« v kamen. Kot bi se znašli v deželi iz kultne risanke »the Flintstones«. tako njegovi kipi, ki izgledajo v svoji klasičnosti že kakor čudo v našem času, prav zaradi izpostavljanja skorajda že mrtvega kiparskega jezika delujejo v vsej svoji resnosti tako privlačno tuje. Parodija pa je tisti kiparski desert, ki nepričakovano a hvaležno »zmoti« njihovo nevsiljivo tiho prisotnost.


Učinek paradoksa in mešanja kontekstov daje Kavčičevemu kiparstvu, ki diši po načelih zmernega modernizma, značaj postmodernega zaradi umestitve vseh teh kamnitih kosov v neko konstruirano, prostorsko scenografijo. Slednja vzpostavi občutek nekega teritorija z situacijami, ki gradijo zgodbo. S tem se Kavčičevo kiparstvo odpira sodobnemu gledalcu in omogoča, da tradicionalen kip na svež način komunicira z okoljem. Kip že dolgo ni več le nek monoliten kos materiala, ki nenehno niha le nekje med abstrakcijo in figuraliko. Ko konec 70. let 20. stoletja takratna generacija slovenskih kiparjev (Vodopivec, Sambolec…) zavrže okostenela, tradicionalna akademska načela, se slovenskemu kiparstvu odprejo nove širine, ki ga popeljejo iz oklepa modernizma.

Kip prestopi v polje drugih medijev, se razširi v prostor in v kontekst vsakdana, presprašuje se kiparsko delo, dovoli se parodijo, ironijo, reciklira se modernistične in vse druge pretekle umetniške izkušnje itd. Danes lahko na podlagi teh izkušenj nastajajo novi kiparski svetovi, hibridni ali/in pa spet čisti, kakršni so tudi Kavčičevi ORG-an-izmi, katerim lahko paralele najdemo tudi v nedefiniranih, skoraj nadrealnih organskih oblikah iz pozabljenih svetov, na primer pri kiparjih kot sta Kracina in Frlic. Sicer pa so avtorjevi organizmi, kot sam pravi, razpeti predvsem nekje med kameno dobo in maketami danes še nerealiziranih inteligentnih genskih organizmov. Kavčič se tako z eno roko dotika prazgodovinskega sveta iz časa Stonehenga, da bi dosegel najbolj možno preprostost, naravnost in zato brezčasnost in tako kipe naredil kot markerje te pozabljene krajine, h kateri so se zatekali že modernisti (Brancusi,Moore). tiplje in pretaplja signale hektičnega urbanega življenja nazaj v meditativne udarce dleta ob kamen. Z drugo roko pa se dotika kamna preko stroja, kajti zaveda se, da brez teslinega izuma izmeničnega motorja in ostalih kasnejsih izumov, marsikaj danes ne bi bilo možno. tudi črte ne, ki plastijo površinskost avtorjevih organizmov, saj so s resnici sledi diamantnih brusov kotnega brusilnika. Avtor zavestno sprejema svojo dobo in vse kar prihaja z njo. tako ne beži ne v en, ne v drug čas, obdan z izkušnjami obojega se želi približati preko kiparstva »zgolj« k samemu sebi in k izvoru življenja.


BARBARA STERLE VURNIK



FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

ONOLIT / ONOLITH
Mešana tehnika / Mixed media, 36x16x8cm
14. Slovenska kiparska razstava: Knjižni spomeniki / Sculptural monuments to the book
1. - 22. september 2010, Ljubljanski Magistrat / Ljubljana Town Hall

...pa tudi podobe drugih znamenj kot nosilcev smisla ali nesmisla. O teh vprašanjih posebej razmišlja kipar Boštjan Kavčič, ki je knjigo spremenil v objekt svoje diplomske naloge, ta pa hkrati funkcionira kot sestavina v škatlo položenega kiparskega "diptiha" in nakazuje, kako se šolanje kiparjev preveša od prizadevanj po obvladovanju obrti do razglabljanja, ki postaja že neke vrste nekonsistentna filozofija ter zanika celo nujnost fizičnega avtorskega delovanja; kipar namreč pojasnjuje, da je bila njegova zamisel izdelana "pri kamnoseku s pomočjo natančnih strojev, saj je danes nesmiselno tekmovati v ročnem delovanu z njimi".
Milček Komelj, odlomek Kiparski spomeniki knjigi

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

ORGXIII

apnenec Lipica, 

64x64x6cm / Lipica limestone, 

64x64x6cm


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


ORG XII
Calacatta Gold marmor, 36x36x5cm

ORG XI
Repen limestone, 14x21x36cm
 / apnenec Repen, 
14x21x36cm

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


ORG X
marmor Carrara, 
23x23x25cm / Carrara marble, 
23x23x25cm

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


TOPINAMBUR V AKCIJI! / JERUSALEM ARTICHOKE IN ACTION!
akcija - analiza - plakat / action - analysis - poster
MLADI LEVI - mednarodni festival / international festival, 20-30.8.2010, Ljubljana

IZSLEDKI ANALIZE TOPINAMBURJA
Boštjan Kavčič od leta 2001 aktivno deluje na področju vrtičkarstva v mestih. 
Na Mladih levih se nam je pridružil že lansko leto z vrtno inštalacijo Vrtni park na enem od parkirišč Prostorož09_ulica. 
Letos bo na podlagi primerjave posajenega topinamburja v Ljubljani in Kamniku predstavil analizo toksinov in prehranskih vrednosti v mestu gojene hrane.

FINDINGS OF THE JERUSALEM ARTICHOKE ANALYSIS
Participation of a sculptor Boštjan Kavčič in the previous Mladi levi festival with a garden installation on one of the parking lots in the framework of Prostorož_09: Ulica project led to this year’s project. 
Mr Kavčič will present his findings related to the toxins analysis and nutritional value of the food grown in the city on the basis of a comparison performed between the planted Jerusalem artichoke in Ljubljana to that planted in Kamnik.




2009

PERSPEKTIVA REVŠČINE / POVERTY PERSPECTIVE
Kalakata marmor / Calacatta Gold Marble, 43x36x5cm
13. Slovenska kiparska razstava: V vrtincu evropskih vrednot / In the Maelstrom of European Values
2. - 23. september 2009, Ljubljanski Magistrat / Ljubljana Town Hall

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

Evropska skupnost temelji na vseevropski valuti evru. Različni narodi se povezujemo predvsem zaradi 
denarja, samo zaradi denarja in to je vse, vse ostalo je farsa. Denar že dolgo ni več samo sredstvo za 
lažjo blagovno menjavo, tudi ni več samo sredstvo za večanje dobička. Denar je danes globalni motiv, cilj in
vera, naš življenski smisel in nenazadnje vrednota - kulturna vrednota.
Nič več bratje, nič več enotni, torej samo še ljubitelji denarja - nekakšne abstraktne vrednote v gibanju.
Evropska perspektiva je perspektiva namišljenih vrednot, perspektiva večanja kupne moči na račun
izkoriščanja tretjega sveta, vzgajanja poslušnih potrošnikov na račun bogatenja maloštevilne elite,
perspektiva uničevanja planeta zaradi zadovoljevanja vse večjih (ne)potreb, genskega inženiringa zaradi
povečanja zalog (ne)hrane, ki se bo slej ko prej sprevrgla v perspektivo lahko vodljive, odvisne,
degenerirane in vse bolj revne populacije v končni perspektivi revščine in neizbežnega uničenja.
Renesančna perspektiva se bo tako izpela v nikoli doseženih horizontnih točkah avtocest, poletov na luno in
odtujenosti od narave in nas samih.

Boštjan Kavčič

VRTNI PARK / GARDEN PARK
povrtnine, les, pvc / vegetables, wood, pvc
MLADI LEVI - mednarodni festival / international festival, 21. - 29. 8. 2009

V projektu ProstoRož09_ulica bo pozornost namenjena Slomškovi ulici, ki v ljubljanski mestni četrti Tabor predstavlja glavno kulturno os. Na njej in v njeni neposredni bližini se nahajajo številne kulturne inštitucije od Slovenskega etnografskega muzeja, Ministrstva za kulturo in Metelkova mesta do Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana, Kinodvora, Kinoteke in mnogih drugih. Kljub naštetim inštitucijam in odlični lokaciji pa podoba tega mestnega predela ne izžareva kulturnega značaja. Vzrok temu je lahko pomanjkanje javnega prostora ob ulici, saj so pločniki ozki, cesta je obojestransko zaparkirana, v pritličjih pa primanjkuje javnega programa. Med festivalom Mladi levi bodo arhitektke javni prostor Slomškove ulice razširile na mesta parkirnih prostorov. 10 izbranih parkirišč se bo spremenilo v prostore namenjene preživljanju prostega časa, rekreaciji, igri in zanimivim kulturnim, pa tudi izobraževalnim dogodkom.

V vrtnem parku, v katerem se bodo lesketale različne vrtnine, nas bo z bio seanso alternativnega vrtičkarstva pobližje seznanil kipar Boštjan Kavčič. Vsak dan se bodo izvajale jogijske stoječe vaje v gaju vrtnega parka, ki jih bodo vodili izkušeni člani slovenskih Društev joga v vsakdanjem življenju. V vrtnem parku pa lahko s svojim prenosnikom posedite tudi za hiter prelet po spletnih straneh.

ProstoRož09_ulica project will focus its attention on Slomškova Street, which constitutes the central cultural axis within the Ljubljana city quarter called Tabor. Several cultural institutions are located either within its line or in its immediate distance – the Slovene Ethnographic Museum, the Ministry of Culture and Metelkova City, as well as Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Kinodvor, Kinoteka and many others. Despite the listed institutions and, moreover, the excellent location they inhabit, the image of this city quarter fails to express its cultural character. The reason for this may be the lack of public space next to the street, since the pavements are short and the street is filled with parked cars in both directions and there is no public program in the ground floors. The architects will make use of the festival period to expand the public space of Slomškova Street by pushing its limits over the parking spaces. Ten chosen parking spaces will thus be transformed into spaces of leisure, intended for recreation, play, and interesting cultural, as well as educational, events.

The garden park, filled with various vegetables, will provide the setting for a session of organic alternative gardening with sculptor Boštjan Kavčič. Standing exercises will be performed every day in the grove of the garden park, courtesy of the experienced members of the Društvo joga v vsakdanjem življenju. You may find a sitting spot in the garden park as well — lean back and enjoy surfing the net!

več:


S postavitvijo vrtička na parkirnem mestu v centru Ljubljane želim izraziti podporo vrtičkarstvu v mestih. 
Predstavljene so povrtnine, dišavnice in zdravilna zelišča, ki jih gojim na domačem vrtu na biodinamičen način.
Lopa je namenjena shranjevanju orodja in zbiranju deževnice.

Kvalitete, ki jih vrtičkarstvo prinaša:
-Vrtičkarstvo predstavlja sprostitev, telesno in psihično razbremenitev ter način preživljanja prostega časa. Starejšim predstavlja zdrav način druženja, otrokom iz urbanega okolja pa dober zgled in stik z zemljo. (SOCIALNI VIDIK)

-Vrtičkarstvo je zgled trajnostnega načina življenja saj zaradi lastnega pridelka ni potrebno nakupovati zelenjave v trgovini. S tem ohranjamo čisti zrak, vodo in zemljo.  Ostanke zelenjave in gospodinjske biološke odpadke recikliramo na lastnem kompostu. (EKOLOŠKI VIDIK)

-Za vrtičkarja je lasten pridelek vedno najboljši, najbolj zdrav.  Zdravi prebivalci pa so v manjše breme državi. (ZDRAVJE)

-Vrtičkarstvo  se v težkih časih izkaže kot dober izhod iz krize, saj jo vrtičkarji s pridelavo lastne zelenjave občutijo v manjši meri.  Višek pridelka lahko celo prodajo, podarijo ali zamenjajo za druge dobrine. (EKONOMSKI VIDIK)

-Vrtičkarstvo obsega določena znanja o obdelovanju rastlinskih kultur, ki so se prenašala iz roda v rod, zato bi bilo potrebno to znanje, kot tudi pojav vrtnih lop in ut obravnavati kot svojevrsten slovenski krajinski kulturni fenomen in bi ga bilo potrebno spoštovati, negovati in ohranjati kot del naše kulturne dediščine. (KULTURNO-KRAJINSKI VIDIK)

Boštjan Kavčič


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

JAGA BABA
Železo beton, 200x110x80cm
10. SAJETA - mednarodni kreativni tabor / international creative camp, 28.julij - 1. avgust 2009, Tolmin


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:



2008


IN / OUT
9'09'' video loop, DV PAL Quick Time Movie, 2008
FESTIVAL VIDEO DIA LOGHI Torino, Italija / Italia
15 - 17. december 2008

Video je zaradi svoje gibljivosti slike in nasičenosti tako z informacijami in pristopi, morebiti še bolj zgovoren kot klasične oblike umetnosti. Lahko bi rekli, da je video »diskurz psihe«. Delo nezavednega, proizvajanje fantazij in erotična komponenta želje je prisotna v vseh človekovih dejavnostih tudi v konzumiranju video umetnosti. 
Videodelo z naslovom IN/OUT analizira in traumatizira prehranjevalni proces določene kulture in njenega vpliva na širše okolje. Kulinarika kot kulturni fenomen se v delu posebej obravnava kot usodno ponavljajoča se brezizhodna nevrotična naravnanost populacije. Prehranjevalna rutina kot intimna vsakodnevna percepcija kolektivnega nezavednega se zrcali v posameznih nezavednih gestikulacijah ozaveščenih v sekundarnih povratnih ciklih videodela. Duhamorna časovna zveza se zaradi banalnosti opravila v opazovalcu zasidra efektivneje kot direktni marketing grobe provokacije ali manipulacije. 

Due to the moving quality of its image and saturation of information and approaches, video is perhaps even more eloquent than classical forms of art. We could say that video is the “discourse of the psyche”. The work of the unconscious, production of fantasies and the erotic components of desire are present in all human activities, also in video art consumption. The video piece entitled IN/OUT analyses and traumatises upon the feeding process of a certain culture and its influence on the wider environment. Cuisine as a cultural phenomenon is specifically addressed in the work as a fatefully repetitive and hopeless neurotic focus of the population. The feeding routine as an intimate everyday perception of the collective unconscious is mirrored in individual unconscious gesticulations made conscious in the secondary returning cycles of the video piece. The dull temporal connection is more effectively anchored in the observer due to the banality of the performed task than the direct marketing approaches of rough provocation or manipulation. 

Boštjan Kavčič

KOM ORG IX / COM ORG IX
ARHIPELAG - 3. mednarodni festival sodobne umetnosti 
Trg Evrope Nova Gorica
25. – 29. september 2008
 
Kompozicija prodnikov KOM. ORG. IX predstavlja notranjo indentiteto Nove Gorice. Petkraka vrtnica povezuje vertikalno središčno os kraja s horizontalnim poljem širšega prostora. Linearnost arhitekturne krajine in urbane zavesti kompozicija organizma IX oplaja s cikličnostjo. Kompozicija organizemIX integrira pet prepletajočih se sil v višjo celoto in presega delitev na tam in tukaj. Soški prodniki so namenoma prinešeni z višje ležečega posočja z namenom poživitve mesta s spominom na bistro hči planin.

Boštjan Kavčič
 
 
Arhipelag - mednarodni festival sodobne umetnosti. Namen festivala Arhipelag je preseganje meja v vseh pogledih, saj ne povezuje samo ustvarjalcev iz obeh Goric, ampak privablja v svoj krog tudi umetnike iz drugih držav. V Arhipelagu ohranja vsak ustvarjalec svojo identiteto. Pomembno je le ustvarjanje, potreba po nujnem in brezkompromisnem izražanju idej. Na letošnjem festivalu se bo predstavilo 61 ustvarjalcev iz devetih držav: Slovenije, Italije, Švice, Nemčije, Hrvaške, Srbije, Turčije, Nove Zelandije in Avstrije. Njihova dela bodo na ogled na šestih različnih lokacijah na obeh straneh meje.
 
Arhipelag - international festival of contemporary art. The purpose of the archipelago is to go beyond the boundaries and in all directions. The festival not only unites the artists of Gorizia and Nova Gorica, but in their circle also welcomes artists from other countries. Each artist keeps his identity. Only the act of creating and the need to express their ideas without compromise count.
This will alllow 61 artists ftom nine countries: Slovenia, Italy, Switzerland, Germany, Croatia, Serbia, Turkey, New Zealand and Austria to exhibit their works on six locations, located on both sides of the border.

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


OSVOBODITEV / DELIVERANCE
The One Minutes 2008, One minute of freedom 
Mednarodni festival enominutnega videa / International One Minute Video Festival
Amsterdam and the Beijing 


ORG VII
Apnenec Lipica / Lipica Limestone, 20x36x40cm
Stara vera - slovansko izročilo
Galerija Idrija
23.9. – 10.10. 2008
 
Bistvo osnovnega kozmološkega mita - mita o večnem vračanju je v vračanju iz kaosa v harmonijo, simbolnem vračanju v središče sveta ”axis mundi". Axis mundi - os sveta, je simbol celovitosti: stična os zemlje, nebes in podzemlja. To je prostor svetega; prostor absolutne resničnosti in je hkrati središče človeškega bitja.
Prihodnost človeštva mora preoblikovati predvsem nova kultura sobivanja kot kulturna evolucija in duhovna emancipacija sodobnega človeka in zadeva nove pristope prav na vseh področjih človekovega delovanja, od politike, gospodarstva, človekovih pravic, znanosti, medicine, šolstva do družbenih ved, v katerih je na prvem mestu poudarek na kulturni avtonomiji lokalnih skupnosti in duhovni afirmaciji  človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.
Organizmi so sozvočje sil, ki predstavljajo moj oseben odnos kot obred iskanja notranjega in širšega socialnega sozvočja. Spontano se pojavljajo od leta 2002 z namenom harmoniziranja notranjih in zunanjih neravnovesij in spajanju mikro in makrokozmosa. Organizem VII integrira trojstvo - tri prepletajoče se sile v višjo celoto in presega delitev na tam in tukaj - organizmi so vedno to in ono hkrati. Pri organizmu VII sem se prvič zavedal pomena njegovega dna in mu za razliko od prejšnjih organizmov posvetil pozornost, tako da odpade delitev - orientacija na zgoraj in spodaj.

Boštjan Kavčič


Stari Slovani so se počutili nemočne pred mogočnimi silami narave, pred skrivnostjo dneva in noči, pred spremembami letnih časov, pred luninimi menami. Rabili so nekaj, kar bi jih opogumljalo. Ustvarili so božanstva, se jim prepustili na milost in nemilost, jih naselili v oblake, zemljo, gozdove, na žitna polja, v hleve in hišo. Nastala je slovanska mitologija – Stara vera. 
Miti niso nič drugega kot zgodbe, ki razlagajo zakaj je svet takšen kakršen je. Človek si je pač vedno želel razložiti nerazložljivo. In potreba po mitu je bila univerzalna, kar dokazujejo podobnosti različnih mitologij v kulturah, ki niso imele nobenega stika in so živele daleč vsaksebi. 
Umetnost in mitologija sta vedno tesno sodelovali. Ko so miti postali del religioznega sveta so postali nerazdružljivi s plesom, z glasbo in z likovno umetnostjo. Slednja je poleg ustnega izročila dobila poslanstvo večnega ohranjanja mitologije – stare vere. Spomnimo se na znamenite jamske poslikave, na Stonehenge, majcene kipe žensk –boginj plodnosti (najbolj znana med temi, Willendorfska Venera, je bila najdena v naši neposredni bližini, v avstrijski vasici Willendorf), na slovenskih tleh pa na situlo iz Vač ali na Krkovški kamen. To je bil čas, preden je nastopilo pokristjanjevanje, preden je bila stara vera proglašena za pogansko. Resda se je potem mitologija v srednjem veku umaknila iz življenja ljudi in iz umetnosti. Toda nekaj tisočletij človeške zgodovine se ne da izbrisati čez noč in v umetnosti se je spet pojavila že v renesansi, ki je ljubila mitološko motiviko. Potem pa je le še z nekaj prekinitvami ostala priljubljena tematika likovnih ustvarjalcev vse do današnjega dne, ko jo pri življenju poleg umetnosti ohranjajo tudi pravljice in ideologije. Alenka Goljevšček pravi, da je mitologija preteklost, ki ni pretekla. Obenem nam je oddaljena in nam je blizu, saj živi v nas, v naši domišljiji. Je skrivnostna, zato nas privlači. Privlačna pa nam je tudi zato, ker se k njej lahko zatečemo pred nečloveškim znanstvenim in tehnološkim napredkom katerega žrtve postajamo. V podzavesti se sprostimo in pozabimo na nenehno hitenje današnjega sveta. 
Likovne stvaritve na tej razstavi vam pomagajo pobegniti pred kvadratom, linearnostjo in minljivostjo v svet kroga, harmonije, večnega vračanja in povezanosti z naravo. Spoznali boste, da tam želimo biti, da domišljija kljub napredku še vedno biva v nas in kroji naše želje in sanje. 
Likovni ustvarjalci so imeli različne vzgibe ko so prvič pristopili k delom, ki so nam jih postavili na ogled. Nekateri so staro vero našli v mitoloških motivih, drugi v naravi in njenih elementih, tretji pa so jo poiskali v sebi, v ideji o večnem vračanju. Pogosto boste zato naleteli na krog, ali pa kakšno drugo obliko, ki nima ne začetka ne konca. Po drugi strani pa boste osvežili znanje o slovanskih božanstvih in drugih mitoloških bitjih. Perun ali gromovnik je bog nevihte, strele, vpliva pa tudi na rodovitnost polj. Vesna je boginja pomladi, njej v čast so žene plesale in se odele v obleko iz cvetja in listja, Mokoš je z drugimi besedami mati Zemlja, Rusalke prelepe vodne vile, Kresnika, boga sonca boste našli v motivu kresne noči, ki jo še danes praznujemo na najdaljši dan v letu. 
Če se pomudimo še malo pri materialih in tehnikah, boste sami kaj kmalu ugotovili, da jih je mnogo. Kamen, les, platno, fotografija, olje, akril, pastel, tuš, mešane tehnike in še bi lahko naštevali. Umetniki so pač v roke vzeli tisto, kar jim je najbolje služilo, da so lahko izrazili svojo mitološko zavest in jo v interpretacijo ponudili vam gledalci, ki vam bo njihova vizualna ponazoritev dodala dimenzijo v razumevanju mita. 
Naj si za konec sposodim misel enega od avtorjev, ki vas bo spodbudila, da boste naravo spoštovali kot so jo spoštovali naši predniki, stari Slovani: »Zemlja ima spomin, opazuje nas v svoji večnosti.. Nas, ki smo tako polni sami sebe, in se zdimo krona stvarstva in gospodarji narave.« Naj vam bo torej ta razstava v spomin in opomin. 

Ana Sever Božič

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


ORG VIII
Rosso Portugalo,18x39x45cm
12. Slovenska kiparska razstava: Figura kot kip, kip kot figura / 12th Slovenian Sculpture Exhibition: Figures as Statues, Statues as Figures
Ljubljanski Magistrat / Ljubljana Town Hall
3. - 23. september 2008

Čeprav je kip od nekdaj vezan na predmet ali figuro in je kip tudi umetniška figura in čeprav ob besedi figura najprej pomislimo na človeško postavo, pa so, kakor kažejo tudi sodobne kiparske razstave in intermedijski dogodki, stvari dosti bolj zapletene. Umetniki danes razumejo figuro v najširšem smislu od konkretne v materialu upodobljene oblike do abstraktnega pojma. Ta širina izvira iz etimologije glagola fingere, ki hkrati pomeni oblikovati in hliniti, kar se ujema s platonistično idejo, da je umetnost umetnost le takrat, ko prevara čute. Kiparska figura torej ni človeška figura in ni abstraktni predmet, lahko pa hlini da je eno ali drugo. S tem pa obvlada vse razsežnosti, konkretne, domišljijske, sanjske in virtualne in sega od odlitka po človeškem telesu, ki se kaže kot figura kipa, do dematerializiranega kipa, ki je še vedno kip v toliko, v kolikor ga kot takega označuje retorična figura. Mitološka mojstra Dedal in Pigmalion sta svoje kipe znala narediti tako realistične in verodostojne, da so oživeli, kiparska figura je postala človeška figura. Zato je Platon svetoval, da bi bilo treba mimetično upodabljanje v idealni državi prepovedati, saj je absolutna ideja vedno prekrita in torej ni na razpolago neposrednemu dojemanju. Naš čas je daleč od antičnih idealov, ni koherenten, ampak defragmentiran, dekonstruiran, zato tudi kip ne more biti več samo podoba človeške figure. Kar so bili nekoč
njegov podstavek, oprava, oprema ali napis pod njim je lahko danes figura kipa, nekdanja figura kipa pa je njegov okvir. Postavlja se vprašanje, ali je (človeška) figura še v kipu? In če je, kaj jo tam naseli, avtorjevi dotiki in oblikovanje materiala, njegova ideja, digitalizacija ali še kaj drugega?

prof.dr. Jure Mikuž 
selektor Slovenske kiparske razstave 2008

Boštjan Kavčič - Odkupna nagrada KD Group d.d.



FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


ITINERARY SYMBIOGARDEN
IETM Ljubljana, skušnja svobode / rehersing freedom
15 - 18 May 2008

Kultura je tudi hortikultura. Predstavljen bo fenomen slovenskega vrtičkarstva (tudi v mestih) in projekt Symbiogarden, ki je prototip arhitekture za gojenje rastlin v mestih. Ogled vrtičkov lahko postane tudi praktične narave, vsak bo lahko tudi malo segel v zemljo.
 
Culture is also horticulture. The phenomenon of Slovene gardening will be introduced (also city gardening) as well as the project Symbiogarden, which is an architectural prototype for raising plants in the city. The tour of the gardens will also have a practical aspect: participants will have a chance to dig into the soil.

več: 





2007

VRTNARIMO! / LET'S GARDEN!
video & akcija v podporo vrtičkarjem v Ljubljani

Vrtnarimo! je umetniška akcija alternativnega reševanja problema vrtičkarstva v mestu. Avtor razstave vrtičkarjem svetuje naj svoje dejavnosti ne opustijo, vrtičkarstvo naj prenesejo iz  javnega prostora v zasebni prostor njihovih stanovanj, dokler mesto ne uredi novih predpisov in sprejemljivih lokacij za vrtičkarje. Cvetice naj na okenskih policah zamenja avtohtona solata - Ljubljanska ledenka! Galerija Photon se bo za teden dni spremenila v prototip zasebnega prostora v katerem bomo gojili solato in se ob video delu učili vrtičkarstva v stanovanju. Veliko se govori o klimatskih spremembah, ki niso nič drugega kot posledica prekomernega izkoriščanja naravnih dobrin. Kopičimo več kot potrebujemo. Koncept kapitalizma postaja globalno vse bolj neizvedljiv, saj je na zemlji ob omejenih naravnih dobrinah tudi ekonomska rast omejena. Če nočemo izumreti bomo morali spremeniti potrošniški način življenja.

Slovenci doživljamo čas intenzivnega turbo kapitalizma. Velike količine domačega in tujega kapitala spreminjajo podobo mest, navade potrošnikov, kulturo in družbo. Ljubljana se razvija po meri avtomobilov, garažnih hiš, obvoznic, vpadnic, velikih stadionov in ogromnih nakupovalnih in zabaviščnih središč. Namesto, da bi mesto avtomobile prepovedalo, za javni promet uporabilo človeku in zemlji prijazno energijo, preganja vrtičkarje. Vrtičkarjem ni ponujena nobena alternativa, temveč brezkompromisen požig, pregon, izbris. Način s katerim se preganja vrtičkarje je barbarski in nepremišljen.

Vrtičkarstvo je vrednota, saj je vrtičkar v nenehnem stiku z naravo, uživa svežo, »živo« in neprimerno kvalitetnejšo zelenjavo kot jo prodajajo v supermarketih in je s tem potrošniško neodvisen. Namesto avtomobilov spustimo v mesto zelenjavo. Bodimo prva eko-prestolnica, začnimo vrtnariti doma in pokažimo Evropi kaj je kvaliteta življenja. Začnimo vrtnariti!


Boštjan Kavčič (rojen l. 1973) je predstavnik mlajše generacije umetnikov v domačem prostoru, ki kot svojo osnovno panogo izpostavlja kiparstvo, čeprav se je v zadnjem času usmeril predvsem v različne novomedijske prakse in video umetnost. V galeriji Photon bo v dobrem tednu na ogled njegova celostna video in fizična inštalacija z naslovom Vrtnarimo!, ki odraža umetnikov osebni pogled na aktualno dogajanje na lokalnem nivoju; Boštjan Kavčič se poslužuje umetniške akcije kot alternativnega reševanja problematike vrtičkarstva v mestu. Avtor nagovarja nekdanje in sedanje vrtičkarje neposredno in poziva h gojenju povrtnin v zasebnih prostorih, prototip česar bo predstavljen tudi v galeriji Photon.

Projekt se iz lokalne sfere prenaša tudi v širši svetovni družbeni kontest, kjer zaskrbljenost zaradi velikih klimatskih sprememb narašča; medtem se je globalni kapitalizem izkazal za popolnoma neučinkovitega pri reševanju te problematike, hkrati pa povsem neizvedljiv zaradi omejenosti ekonomske rasti in zalog naravnih dobrin. Tako avtor lansira utopične ideje o možnosti sobivanja različnih interesov, zamisli, ki so utopične predvsem zaradi svojega nasprotovanja velikim ekonomskim interesom. 

Miha Colner

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM
http://picasaweb.google.com/bostjankavcic/VRTNARIMOLETSGARDENPHOTON#


SYMBIOGARDEN
hiška za vrtičkarje v mestih kot del naše kulturne dediščine, 2007

Veliko se govori o klimatskih spremembah, ki niso nič drugega kot posledica prekomernega izkoriščanja naravnih dobrin. Kopičimo več kot potrebujemo. Koncept kapitalizma postaja globalno vse bolj neizvedljiv, saj je na zemlji ob omejenih naravnih dobrinah tudi ekonomska rast omejena. Če nočemo izumreti moramo spremeniti potrošniški način življenja. Velike količine domačega in tujega kapitala spreminjajo podobo mest, navade potrošnikov, kulturo in družbo. 
Ljubljana se razvija po meri avtomobilov, garažnih hiš, obvoznic, vpadnic, velikih stadionov in ogromnih nakupovalnih in zabaviščnih središč. Namesto, da bi mesto avtomobile prepovedalo, za javni promet uporabilo človeku in zemlji prijazno energijo, preganja vrtičkarje. Vrtičkarjem ni ponujena nobena alternativa, temveč brezkompromisen požig, pregon, izbris. 
SYMBIOGARDEN je prototip poenotene urbane arhitekture za mestne vrtičkarje. Obsega prostor za orodje, shrambo za pridelek, sušilnico za naravna zelišča, zbiralnik deževnice za zalivanje vrta, prostor za počitek in prehranjevanje, nudi zaščito pred dežjem in soncem. Namen arhitekture je spodbujanje vrtičkarstva, bivanja z naravo in ekološkega ozaveščanja. Hišica je energijsko neodvisna in ne osnažuje okolja. Vrtičkar v simbiozi z zemljo reciklira svoje biološke odpadke, ki jih uporabi kot gnojilo za pridelek. 
Ekološko osveščeno vrtičkarstvo v mestu je vrednota, ki jo je vredno ohraniti. Vrtičkar uživa kvalitetnejšo zelenjavo kot je navoljo v supermarketih. Ker sam prideluje zelenjavo je potrošniško neodvisen. Vrtičkar uživa ob stiku z naravo in aktivnem preživljanju prostega časa. Hišica je izdelana iz recikliranih materialov. SYMBIOGARDEN je prototip ekološke hiške za vrtičkarje in ena izmed možnih rešitev za ohranitev vrtičkarstva v mestih kot naše kulturne dediščine.

Boštjan Kavčič



JANKOVIĆ® Sejalec 2 / JANKOVIĆ® The Sower 2 
patiniran kremenit,  25x12x10cm 

Letos mineva 100 let odkar je Ivan Grohar jeseni leta 1907 v Trstu razstavil Sejalca, ki predstavlja v slovenski zgodovini umetnosti eno izmed najpomembnejših del. Grohar je dal s Sejalcem slovenski umetnosti sliko, v kateri mu je uspel idealen spoj narave in človeka, ki živi v odvisnosti od nje... 
V zadnjih 100 letih je slovenski narod preživel več vojn, revolucij, in ne nazadnje dočakal lastno državo. Od večinskega kmečkega prebivalstva za časa Groharja, delavca v socializmu se je danes Slovenec prelevil v potrošnika. Slovenija je namreč v zadnjem desetletju doživela pospešeni kapitalizem in kot posledico nastanek velikih nakupovalnih središč in uvajanje potrošništva kot načina bivanja, vrednotenja in preživljanja prostega časa in s tem nastanek nove potrošniške kulture in družbe. 
Sodoben slovenski mit oz. »blagovna znamka«, ki je sama po sebi zgodba o uspehu in kot taka primerna za motiv javnega kipa je znamka JANKOVIC®
Kip JANKOVIC® Sejalec 2 je realistična upodobitev v naravni velikosti v posodobljeni pozi Groharjevega Sejalca. Figuro anonimnega kmeta je zamenjala javna medijska osebnost v gosposki obleki, ki namesto semen »seje« evro kovance. Kozolec na Groharjevi sliki zamenja postavitev javnega kipa JANKOVIC® Sejalec 2 pred oz. v nakupovalno središče ali mestno jedro. 
Na razstavi bodo pomanjšane figurice JANKOVIC® Sejalec 2 na voljo po ugodni promocijski ceni 9,99€.
 
Boštjan Kavčič

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:



RUN FOR ART
Rad tečem. Podpiram akcijo in namen teka za umetnost. Če bolje pomislim je tek sam na sebi nikoli dokončana umetnost.
Boštjan Kavčič

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:




2006

ORG VI
apnenec Repen / Repen Limestone, 60x150x150cm, pred stavbo občine Grosuplje

Osrednji motiv skulpture je podoba poznohalštatske živalske svinčene svastike štirih konjskih glav najdene na Magdalenski gori, ki ponazarja osnoven značaj nastanka in razvoja širšega Grosuplja. Od tranzitne baze konjskih vpreg v daljni preteklosti se je Grosuplje razvilo v mesto, ki se zaradi dobre lege in komunikacijskih poti še naprej pospešeno razvija.


Ciklično gibanje skulpture v smeri kroženja zemlje vnaša v mestno jedro enakomerno in neustavljivo gibanje kot idejo neprekinjenega in uravnovešenega razvoja mladega mesta. Štirje kraki vetrnice kot štirje konji predstavljajo trdnost, celostnost in ukročeno divjo moč narave konjev kot javno dobro v spominu kraja. 

Kraki skulpture se vzpenjajo in padajo kot dolenjski hribčki in s tem v eni točki kažejo na širšo geografsko značilnost številnih manjših dolinic in kraških polj občine Grosuplje. 

Občutki, ki sem jih dobil ob prvem obisku mesta Grosuplje, so bili, da ima kraj več mestnih jeder, od katerih nobeno ne prevladuje. Mesto je v preteklosti nastajalo brez prave vizije celotnega razvoja in danes, ko se kraj pospešeno razvija, obstaja nevarnost razraščanja glede na pragmatičen interes določenih skupin in to neglede na prijaznost urbanističnih rešitev glede na javni prostor ter občane. 

Glede na vsebino skulpture, v kateri sem iskal duh kraja in njegove okolice menim, da skulptura spada na področje upravnega trikotnika zaradi:

-simbolov mesta, ki so vsebovani v skulpturi;

-skulptura vrača kraju arhetip odtujene 

svinčene svastike, ki jo hranijo na tujem;

-skulptura simbolno “kultivira” divjo naravo 

konjev v smislu medsebojnega kolektivnega sodelovanja in zavzemanja za skupne cilje, kar javnemu prostoru nudi dober zgled za delovanje in posledično uravnotežen razvoj kraja;

-horizontalnost in valovitost skulpture predstavlja značilnosti širše dolenjske pokrajine in s tem povezuje središče mesta z širšimi naravnimi značilnostmi okolice.

Boštjan Kavčič


 
NEPOVRATNO / IRREVERSIBLE
video loop, 7' 32''

Irreversible, video Boštjana Kavčiča
Pridevnik "irreversible" v prevodu pomeni nepreklicen, nespremenljiv, ki se ne da obrniti, ki teče samo v eno smer. Avtor je besedo izbral, da bi z njo označil bistvo svojega nostalgičnega razmišljanja o rojstnem kraju.
"Na Tolminsko me veže mladost, spomini, med drugim trenutki ob Soči. Danes se s sinom vračam k reki, k igri, k otroštvu, Soča pa neusmiljeno teče. Snemam čas, ga upočasnim in poženem v nasprotno smer, a vse zaman. Soča se ne ustavi. Odteka kot čas, ki se ne vrne …" 
Intimno razpoloženjski video Boštjana Kavčiča se poigrava z možnostjo kamere, da beleži čas in hkrati izkorišča avtonomnost avtorja, da z montažnimi posegi ta čas poljubno obrne, zaustavi, izbriše ... Med posneto resničnostjo in umetniškim delom Boštjan Kavčič zariše jasno ločnico. Čas, kot ga pokaže avtor, je izkrivljen, upočasnjen, obrnjen. Tako iz opisa vsakdanjega narativnega dogodka, kot je otroška igra, ustvari simbolno podobo spomina. Ta je zaradi črno-bele tehnike videa samo še bolj poudarjena.
Monika Ivančič Fajfar

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:



M

Nero Zimbabwe, 25x20x20cm

M - Sublimno v kiparstvu

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:




2005

i-poet
interaktivna mobilna aplikacija / interactive mobile application
 
i-poet je interaktivna mobilna aplikacija, ki generira in integrira multimedijsko poezijo. Uporabnik i-poet aplikacije postane interaktiven konstruktor umetniških del - integralov, s katerimi se gradi nova digitalna družba; http://www.i-poet.net
Metode delovanja i-poet aplikacije sovpadajo z montažnimi tehnikami in neizživetimi vizijami zgodovinske avantgarde, ki v pričujočem delu dobi svoj prostor znotraj medmrežja in mobilnih napravic. i-poet aplikacija je sodobni spomenik Srečku Kosovelu in slovenski zgodovinski avantgardi, saj je umetnost tako danes končno postaja zidajoča, sintetična in kolektivna umetnost.


i-poet is an interactive mobile application which generates and integrates multimedia poetry. The user of the i-poet application becomes an interactive constructor of the art works - integrals, which build up a new digital society; http://www.i-poet.net 
i-poet application method corresponds to historical avangarde assembling technics which in this work gets it place on the internet and mobile network. i-poet application is a contemporary monument to poet Srečko Kosovel and slovene historical avangarde, because art can only today become constructive, synthetic and collective art. 
Boštjan Kavčič

razstave: 
-Real Presence-Floating Sites/Collateral Events: 51. mednarodna umetnostna razstava, Beneški bienale, Italija
-mi2 multimedijski inštitut / klub mama, i-poet, Zagreb, Hrvaška 
-11. mednarodni festival računalniške umetnosti Maribor, i-poet, Maribor

Generator konsov: i-poet Boštjana Kavčiča
Intermedijski projekt Boštjana Kavčiča i-poet je za slovensko okolje posebej pomenljiv, saj se na zanimiv način sooča z eno ključnih točk slovenske umetnosti dvajsetega stoletja, ki je obenem pomembna za problem povezovanja novih tehnologij in umetnosti. Pesnik in avantgardist Srečko Kosovel je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja vzporedno s historičnimi avantgardami začel razmišljati o tehniki v povezavi z umetnostjo, in od tedaj, spomnimo se samo na škandal z objavo njegove konstruktivistične poezije, se soočamo s problemom razumevanja te poezije. Kavčičev projekt vzpostavlja v tem polju, ki se je še dodatno razbohotilo ob na pol uspešni obletnici pesnikovega rojstva, pomemben mejnik, saj je ustvarjanje konkretne poezije razbil med dva aktanta, uporabnika in računalniški algoritem, povezan s podatkovno zbirko zbrano na podlagi Kosovelovih Integralov. Kavčič pri tem skupaj s kolegi programerji uresničuje eno od precej verjetnih vizij Kosovelove umetnosti povezano s pričevanji o pesnikovi fascinaciji nad tehniko, ki se je pojavljala kot kontrast družbenim pričakovanjem povezanim s pesnikovo t.i. baržunasto liriko. Rezultat interakcije s softverskim projektom i-poet seveda ni pesniška umetnina, ki bi izdelovala elektronska besedila podobna literarnim umetninam, ampak tehno-imaginacijski konstrukt, ki sledi logiki algoritma, obenem pa se odpira človekovi interakciji na več ravneh – uporabnik lahko posega v identiteto izhodnih podatkov, ki pa se obenem kodirajo tudi skozi sam program. Kavčič je s svojim projektom povezan kot inženir-konstruktor, ki upravlja s komunikacijskimi stroji, ti pa se šele kot v družbeni kontekst vpeta celota zgostijo v umetniške izjave. i-poet je s tem naredil pomemben korak v tradiciji razumevanja Kosovelovega dela, saj je na umetniško suveren način tudi praktično realiziral – v obliki umetniškega raziskovanja – eno od skrajnih možnosti, ki jih ta dela razkrivajo. Pri tem ne gre za obstranski vidik Kosovelovega umetniškega delovanja, ampak po vsej verjetnosti za pomembno gonilo, ki je skupaj z umetnikovim zavzemanjem za boljše in pravičnejše življenje prisililo mladega pesnika, da je poezijo preselil iz zaprtosti literarnega v nove možnosti sodobnih informacijskih tehnologij, ki so tako pri Kosovelu kot pri Kavčiču povezane z likovnim jezikom znakov.
mag. Aleš Vaupotič

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


 

MADE IN VENICE
3' 14'', video akcija / video action, kamera / camera: Dušan Bučar 
zvonik, semena, golobi, Trg Sv. Marka / Campanile, seeds, pigeons, San Marco's square

Na trgu sv. Marka sem izvedel akcijo parazitskega marketinga za projekt i-poet, ki sem ga predstavljal v sklopu Real Presence - Floating Sites / Collateral Events: 51. mednarodni umetnostni razstavi v okviru Beneškega bienala v Italiji. 
Semena za ptiče sem v velikem formatu posul po trgu in s pomočjo lačnih golobov tvoril naslov projekta IPOET. Asistent je z vrha zvonika s kamero posnel dogodek.
Boštjan Kavčič


FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


ORG V - SATELITSKA ANTENA / SATELLITE ANTTENA
apnenec lipica / Lipica Limestone, 70x90x90cm

razstave / exhibitions:
-štirje letni časi na vrtu ZDSLU, Ljubljana, V objemu vesolja, katalog
-bela kača, srednja gozdarska šola, vrt, Postojna

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:


OKO IN DUH / EYE AND SPIRIT
apnenec lipica / Lipica Limestone, 50x50x20cm

razstave / exhibitions:
-Ljubljanski Magistrat, Oko in duh, Ljubljana 
-Oko in duh, Galerija Medvode 

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:




2004

globalheART
interaktivni umetnostni sistem / an interactive artistic system

Umetnost kot globalna integracija na osnovi dialoga srčnih podatkov.
 
globalheART je umetniški sistem, ki s pomočjo individualnih srčnih podatkov gradi virtualni spletni organizem. Na spletnem naslovu www.global.heart.mine.nupostane uporabnik sistema globalheART interaktiven soustvarjalec umetnine.

globalheART is an artistic system, which builds up a virtual Internet organism with the help of individual heart data. At the following address: www.global.heart.mine.nu , the user of the globalheART system becomes an interactive collaborator in the work of art.
Boštjan Kavčič

razstave / exhibitions:
-10. MFRU, City Center, Maribor, globalheART SYMBIOMAT, katalog
-Študentski forum: Izmenjava konceptov, razmišljanj in delovnih strategij / Student`s panel presentations: Exchange of concepts, thoughts and works strategies, 12.5.2004, Maribor
-ESC, Gradec, globalheART SYMBIOMAT, Avstrija, katalog
-Bežigajska galerija 2, Ljubljana, globalheART, katalog

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:
 
 SYMBIOMAT globalheART 
video, 1' 06''
Dokument predstavitve prvega interaktivnega umetnostnega sistema v trgovskih središčih pri nas.


ORG IV
apnenec Lipica, 180x70x70cm, Sežana /  Lipica Limestone, 180x70x70cm, Sežana
FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

ORG III
granit / granite, 90x25x25cm, Tolmin

razstave / exhibitions:
-simpozij umetnosti - kunstforum Ehingen, Nemčija, catalogue
-2 m, galerija Miklova hiša, Ribnica, kamni, catalogue
-Nama, Kočevje, kamni, Kočevska odpira prostore

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:
http://picasaweb.google.com/bostjankavcic/ORGIII#

ORG II - skulptura za Luzmilo Sotobravo II / sculpture for Luzmila Sotobravo II
železo / iron, 190x90x95cm, Ljubljana

 FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:




2003

ONOLIT / ONOLITH
Nero Zimbabwe, 27x12x3cm

Osvoboditev od religij, izobraževalnega sistema in pripadajočih avtoritet 

V delu Onolit želim utemeljiti nesmisel kot najvišji smisel in kot bistvo vseh bistev. Onolit je temeljni kamen, na katerem gradim svoja umetniška dela, zato mislim, da ga je potrebno na začetku moje umetniške kariere poizkusiti prvič opredeliti.
Najprej bom pojasnil, kako danes izguba smisla poraja razne nesmisle, ki imajo skupno osnovo v nesmislu niča kot najvišji vrednoti v hierarhiji nesmisla. Predstavljam par fizikalnih modelov, ki skušata opredeliti nič kot fino materijo v Teoriji fizičnega vakuuma in dinamiko pretvarjanja energije v materijo v Teoriji vesolja kot dinamičnega ravnovesja.Ker je, kot bo ugotovljeno, klasični znanstveni model neprimeren za opisovanje niča, predstavljam Filozofijo nepojmovnega doživljanja, ob kateri sem razvil metodo nepojmovnega doživljanja s pomočjo Onolita. Ob koncu podrobneje predstavljam Onolit in praktične vaje nepojmovnega doživljanja.
 
In the work Onolith I wished to substantiate nonsense as the highest sense and as the essential element of all essential elements. Since Onolith is the essential building block upon which I build my artworks, it has become necessary at this point at the beginning of my art career, to try to define it for the first time.
First I explained how today the loss of sense gives raise to various types of nonsense which have a common basis in the nonsense of Nothingness as the highest value in the hierarchy of sense. I presented a couple of physical models which try to define Nothingness as fine matter within the Theory of the Physical Vacuum and the Dynamic of Converting Energy into Matter in the Theory of Space as a Dynamic Equilibrium. Since, as will be discovered, the classical scientific model is unsuitable for describing Nothingness, I present the Philosophy of No-notion Experiencing, through which I developed the Method of No-notion Experiencing with the help of Onolith. At the end, I presented Onolith and some practical exercises of No-notion Experiencing in more detail.
Boštjan Kavčič


SYMBIO YOUTH HOSTEL
authors: Boštjan Kavčič, Sašo Sedlaček





2002

MANIFEST
Povečano povpraševanje in povečana kupna moč je privedla do velikih sprememb v odnosu do materije oz. splošnih kulturnih odnosov. Potrošništvo se je v kratkem času zajedlo v vse pore družbe. Z družbenimi spremembami je ''mutirala'' tudi umetnost. Potrošnikova percepcija se je zreducirala na hiper ekonomično vrednotenje količinskih in fizikalnih enot glede na ceno. Potrošnik razmišlja, komunicira in občuti instantno, zanima ga količina nasproti kvaliteti, oži se mu časovno polje…percepcija je plitka, skoncentrirana na površini objekta. 
Potrošnik postaja uniformirana blagovna ikona sestavljena iz mozaika blagovnih znamk, njegova svoboda je ovrednotena glede na njegovo kupno moč. Hitrost osvoboditve je odvisna od višine prilivov na bančnem računu oz. zmožnosti najemanja kredita. Potrošnikove želje so strateško negovane v marketinških klanih globalnih korporacij. Veliki monopolni sistemi nas ''dresirajo'' s kozmetičnimi izdelki in nepotrebnimi navadami ter drugo navlako v naivne in požrešne državljane. Osreči nas čim več količine za čimmanj sredstev; t.i. potrošniška logika postaja naša temeljna vrednota za banalna in tudi bistvena življenjska vprašanja. 
Globalni monopolisti imajo s pomočjo uveljavljenih blagovnih znamk vse večji vpliv na kulturne navade prebivalstva nasproti državnim voditeljem, državnim simbolom, verskim voditeljem in verskim simbolom. 
Glede na shemo Struktura množičnosti in povpraševanja po umetnosti v 21. stoletju nas skozi našo ''potrošniško logiko'' zanima predvsem vloga in prostor vizualne umetnosti v razmerju do novo nastajajočih korporacijskih monopolnih sistemov. 
globalheART sistem je prvi model komunikacije med paleto umetniških strategij in monopolnim sistemom. Kompleksnost problema je ponazorjena na shemi Strategije umetnika v monopolnih družbah 21. stoletja. 
Izrazna svoboda je najvišji predpogoj za umetniško delovanje. Več kot si želi sodobni umetnik izrazne svobode v svetu monopolnih družb, več kapitala potrebuje. Kapital je abstrakcija v gibanju. Umetnik trguje z intelektualnim kapitalom – »software-om« z monopolistom kot 
nosilcem obstoječe infrastrukture – »hardware-a«. Umetnik, ki deluje v monopolističnih poslovnih okoljih, mora obvladovati ekonomsko teorijo in prakso. Sodobni umetnik, ki načrtuje digitalne sisteme znotraj trgovskih središč je umetnik-inženir, umetnik-ekonomist, umetniksociolog, povezovalec znanj, multidisciplinarni producent. Če umetnik ne obvladuje sam vseh znanj, mora sodelovati s strokovnjaki, vendar se mora kljub temu izobraževati, da lahko uspešno koordinira tim. 
Umetnik mora v monopolnih sistemih, ki so organizacijsko do potankosti izdelanimi, delovati sistemsko. Strateški reformist ima izdelan takšen umetniški sistem, ki v sodelovanju z monopolistom ohranja njegovo izrazno avtonomnost. Strateški reformist kompenzira atraktivno 
dejavnost za osnovno sistemsko delovanje sistema. V tem simbiotičnem odnosu imata obe stranki pozitivne učinke. 
'Staromedijska avangarda 20. let je uvedla nove oblike, nove načine, kako predstaviti resničnost, in nove načine, kako videti svet. Novomedijska avantgarda se nanaša na nove oblike obravnave informacij in ravnanja z njimi. Njene tehnike so hipermediji, podatkovne zbirke, iskalniki, iskanje podatkov, obdelovanje podob, vizualizacija in simulacija.'

V sodelovanju z Sašom Sedlačkom / In collaboration with Sašo Sedlaček

NASELJENA REKLAMNA SKULPTURA
fotomontaža / photomontage
 
Sad razmišljanj kako kot sodobni umetnik prodreti v velikih nakupovalnih centrih je realizacija več konceptualnih modelov t.i. naseljenih reklamnih skulptur.
Umetnik naj bi znotraj atraktivnih reklamnih panojev organiziral prostor kot atelje oz. razstavni prostor in tako v simbiozi z monopolistom ohranil svoj družbeni namen v novonastalem urbanem fenomenu velikih trgovskih centrov. Simbiozno razmerje naj bi predstavljala atraktivna zunanja podoba, ki bi monopolistu godila, umetnik pa bi na drugi strani pridobil osvobojeno ozemje za produkcijo in prezentacijo svojih izjav.

V sodelovanju z Sašom Sedlačkom / In collaboration with Sašo Sedlaček

ORG I
apnenec Kanfanar, 150x70x70cm, Vrsar, Hrvaška / Limestone Kanfanar, 150x70x70cm, Vrsar, Croatia

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:

NENEBIT 
video-web aplikacija, 0' 29'' 
 
Video loop kot nikoli izpeljana web aplikacija v kateri mehanska živalca ob obiskih spletne strani živi in umira . 0=∞
Boštjan Kavčič

CUBOT
video, 0' 54''
 
Cubot je interaktiven robot, ki se v interakciji z opazovalcem žačne tresti in posledično nekontrolirano premikati po prostoru.
Instalacija je metafora geopolitičnega sistema, ki se razvija v nevarnih in nepredvidljivih smereh.
Boštjan Kavčič

ROMBOT 1.0 & Terror Zone
video-performance, 0' 55'' 

Obiskovalec razstave postane interaktiven soudeleženec instalacije Terror zone. Pribljiža se fragmentu gnezda ujetega mehanskega pajka – robosapiensa, ki v stiski pobija jajca – lastne mladiče. Interakcija med človekom in robosapiensom je silovita, kaotično gibanje in hrup izražata stisko stroja, ki mečka svoje potomce.
Interakcija je metafora za globalno dogajanje ključnih političnih akterjev, ki v imenu dobička brutalno teptajo mednarodne zakone in temeljno človeško etiko. (NATO v Afganistanu...)
Boštjan Kavčič

GAME OVER
video, 2' 13''

KAJ JE OSTALO OD ZADNJE VEČERJE? / WHAT'S LEFT FROM THE LAST SUPPER?
avdio sculpture, 0' 42''

Kader straniščne školjke iz katere se sliši človeško prehranjevanje.
Boštjan Kavčič

OBLEKA IN STROJ / DRESS AND MACHINE
video, 2' 08''




2001



UMETNI MIKROSISTEM I / AN ARTIFICIAL MICROSYSTEM I
pleksi steklo, zemlja, voda, ciperus, 100x70x70cm / Plexi glass, soil, watter, Ciperus, 100cmx70x70cm

Instalacija Umetni mikrosistem I je narejena iz prosojnih materialov (pleksi steklo), tako da je proces rasti viden iz vseh smeri. V zemljo, ki jo je namestil v zgornjo posodo objekta, je naselil določeno kulturo. S pogoji za rast (svetloboin vlago)je umetna kultura zaživela in ae vključila v urbano okolje. Realnost, v kateri živimo, je urbano okolje, stanovanjska enota, določen notranji arhitekturni prostor. klima, ki obstaja v prostoru je odvisna od zunanjih vremenskih vplivov, izolacijskih materialov stanovanja, načina ogrevanja, števila stanovalcev ter količine in vrst rastlin. V delu želi avtor predstaviti eno izmed različic regulacije klime v stanovanjski enoti ali javnem prostoru. Zanima ga torej odnos med umetnim ekosistemom in urbanim okoljem.

The installation is created from transparent materials (Plexiglas), so that the process of growth is visible from all angles. The soil was placed in the upper part of the object, where he planted a plant. Because the plant had enough light and water to grow, it started growing and became a part of the urban environment. The reality, in which we live, is urban environment, too - a residential unit, a particular inner architectural space. the climate, created in space, is dependent on outside meteorological factors, materials used for isolation of the apartment, ways of heating, the number of residents and the number of plants. The author is trying to present one of the ways to regulate climate in a residental unit or a public place. He is interesting in relations between an artificial ecosystem and urban environment.
 
vdor 21, 3. mednarodni festival mladih neodvisnih ustvarjalcev
break21, 3. international festival of young independent artists

BREZ NASLOVA - NEDOKONČANO / UNTITLED - UNFINISHED
gibs, silikon, pleksi steklo, pnevmatika, elektronika, 150x40x40cm
 
Kaj je prostor? / What is space?
Boštjan Kavčič

3 IMENA / 3 NAMES
videodokument instalacije, 0'55'' 

Dokument instalacije v stavbi Univerze v Ljublani, kjer sem nad spomenikom padlih študentov iz NOB postavil portrete sošolcev iz ALU v socialistični, če hočete titoistični maniri.
Boštjan Kavčič


RIBA FARONIKA / FISH FARONIKA
video dokument / video document, 7'02''

UVID / INSIGHT
video, 9' 44''
 
Kaj je življenje? / What is life?
Boštjan Kavčič

PLES / DANCE
video - performance, 3' 44'' 

Ponavadi ne plešem. Če pa že plešem, plešem sam s sabo. 
Boštjan Kavčič




2000

BREZ KOMENTARJA / NO COMMENT
fotografija / photography, 2000 - 2001

Dve fotografiji posneti iz istega zornega kota 11. septembra 2000 in 11. septembra 2001 / Two photos taken from the same spot 9/11/2000 and 9/11/2001.
Boštjan Kavčič

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:




1999

IGLA / NEEDLE
vrv, 4 sobe, marmor Carrara, 150x12x12cm / rope, 4 rooms, Carrara marble, 150x 12x12cm

Inštalacija kot kritika akademskega šolskega sistema / Installation as a criticism of the academic school system
Boštjan Kavčič


Kiparski oddelek predlaga za študentsko Prešernovo ngrado ALU  v Ljubljani za študijsko leto 2001 / 2002 študenta 4. letnika, Boštjana Kavčiča

Naslov dela: Igla
Leto nastanka 1999
Materiali: marmor, alpinistična vrv, štirje ateljeji ALU

Na najbolj enostavni ravni Boštjan Kavčič v kiparskem dogodku "Igla" iz leta 1999 opisuje stanje stvari in kondicijo duha, ki tisti trenutek vladata v štirih ločenih prostorih kiparskega oddelka na ALU.
Predre stene med letniki in jih poveže z alpinistično vrvjo, ki močno napeta lebdi nad prostorom in na simbolni ravni lepi med seboj različne kadre, ki vsak zase kažejo študente, profesorje, izdelke in učne programe kot ločene, samozadostne mikroklime. Kritični sociološki kontekst te akcije je zanj materialno dejstvo, podobno kot marmor iz katerega izdela iglo, ki jo zagozdi v predrto steno in z optičnim delom izgovorjave lahko uveljavlja pomenskega.
Za tovrstno sintezo je potrebna intenzivna vpletenost v medij in hkrati kritična distanca, ki omogoča vitalnost in gibljivost, tako za kiparstvo, kot za Boštjana Kavčiča.

Mentor: Lujo Vodopivec, 
Ljubljana 8.11. 2001

FOTO ALBUM / PHOTO ALBUM:



OKO / EYE 
5' 39'', asistentka / asistent: Christina Andersen, kamera / camera: Marko Cafnik 
 
Drevesa so živa! / Trees are alive!
Boštjan Kavčič
Comments