OKO IN DUH

kamen Lipica Enotni
50 x 50 x 20 cm
2005

OSTALO

ČRNA GLAVA22 x 22 x 30 cmkočevski kamen Mala Gora2019
Delo zaznamuje duh časa, ki ga preveva tesnobna negotovost v kateri tavamo kot družba in posamezniki. Luknja v kamnu je lahko luknja v spominu, kamor smo potlačili vse, kar bi raje pozabili. Napoveduje čas, ko bomo morali iskreno opravi s preteklostjo in prihodnost zgradi na novo.Nina Sotelšek
OKO IN DUH
kamen Lipica Enotni
50 x 50 x 20 cm
2005
Kavčič kiparstvo razume kot resno Delo! Hkrati pa to resnost kombinira s parodijo, tudi na račun (ne/smisla) lastnega dela, saj tam, kjer gre najmanj pričakovati, raztopi poetičnost v ironijo. Ukvarja se namreč tudi z iskanjem nesmislov v našem življenju in s projiciranjem njih v umetniške kontekste. Rad uporablja zlasti princip prenosa učinka verbalne dobesednosti v material kot metaforo za paradokse, ki vladajo našemu življenju. Tako je kombinacija oblike kolesa in trikotnega »podstavka – zavore« Oko in duh časa pod njim nekakšna metafora za magični skok v čas kamene dobe - tako hipen, da se še urbano cviljenje avtomobilskih zavor v trenutku razplasti v dobesedno ironijo in okameni, »nazaj« v kamen. Kot bi se znašli v deželi iz kultne risanke »the Flintstones«. tako njegovi kipi, ki izgledajo v svoji klasičnosti že kakor čudo v našem času, prav zaradi izpostavljanja skorajda že mrtvega kiparskega jezika delujejo v vsej svoji resnosti tako privlačno tuje. Parodija pa je tisti kiparski desert, ki nepričakovano a hvaležno »zmoti« njihovo nevsiljivo tiho prisotnost.
Barbara Sterle Vurnik
IGLAInštalacija kot kritika akademskega šolskega sistema
marmor Carrara, vrv, štirje ateljeji ALU
150 x 12 x 12 cm
1999
Kiparski oddelek predlaga za študentsko Prešernovo nagrado ALU v Ljubljani za študijsko leto 2001 / 2002 študenta 4. letnika, Boštjana Kavčiča
Naslov dela: IglaLeto nastanka 1999Materiali: marmor, alpinistična vrv, štirje ateljeji ALU
Na najbolj enostavni ravni Boštjan Kavčič v kiparskem dogodku "Igla" iz leta 1999 opisuje stanje stvari in kondicijo duha, ki tisti trenutek vladata v štirih ločenih prostorih kiparskega oddelka na ALU.
Predre stene med letniki in jih poveže z alpinistično vrvjo, ki močno napeta lebdi nad prostorom in na simbolni ravni lepi med seboj različne kadre, ki vsak zase kažejo študente, profesorje, izdelke in učne programe kot ločene, samozadostne mikroklime. Kritični sociološki kontekst te akcije je zanj materialno dejstvo, podobno kot marmor iz katerega izdela iglo, ki jo zagozdi v predrto steno in z optičnim delom izgovorjave lahko uveljavlja pomenskega.
Za tovrstno sintezo je potrebna intenzivna vpletenost v medij in hkrati kritična distanca, ki omogoča vitalnost in gibljivost, tako za kiparstvo, kot za Boštjana Kavčiča.
Lujo Vodopivec,Ljubljana 8. 11. 2001