ORG XXXVIII - Bela kača
belokranjski kamen Rodine
52 x 135 x 54 cm
2016

Foto: Riccardo Chiesa

SAMOSTOJNE RAZSTAVE

MINEVANJE
Galerija Domžale, Domžale, 21.11. - 10.12. 2019

Nikoli v življenju še nisem prebral take žalostinke in slavospeva hkrati, kot jo je zapisal Boštjan Kavčič za svojo izginulo brusilko. Naj bo to iztočnica za prvo razstavo umetnin v prenovljeni Galeriji Domžale.

Kaj pa Boštjanova brusilka? Še jih delajo, ampak veste, kipar se na svoje orodje naveže, pa na prah in hrup, ki ju z orodjem proizvaja, še zlasti če se, tako kot Boštjan Kavčič, počuti enega z orodjem in kamnom, ker je v tem srečen.
Kamen, ta nem in strašno poln material je lahko poetičen, celo religiozen; hkrati predmet grobega napadanja kiparja ali kamnoseka. Ko avtorja odštejemo, ostane poetika oblike, stabilnosti in trajanja. Prav slednje je njegova najmočnejša komponenta, skoraj neskončno trajanje, kljubovanje silam in lahno sprejemanje oboževalca, ki mu spreminja in daje obliko.
Boštjan se je v kamnu odločil za oboževanje oblike površine na dovršenih, mehkih in napetih volumnih. Gledalcu daje vtis, kot da hoče v vsakdanjem zenovskem opravilu – brazdanju kamnite površine - ponazoriti vodo ali pa vzorec žameta, ki nas nehote navaja na toplino oblačil. Obleka je druga koža, kot je to tudi ta oblika kamnite površine. Grebeni odlomljene kamnine delujejo toplo in organsko, kljub strogi in urejeni strukturi, v napetih formah poudarjajo njihov potek in hkrati manjšajo težo kamnite mase.
Z ničemer jih noče prekiniti ali zabrisati, ker jih potrebuje in prav njegovi kipi govorijo o daljnem nesporazumu med »finitom« in »non finitom«, ki sta tu postala eno – po navdihu in izbiri seveda, pa še brez nesporazuma povrhu. Poetične postavitve v skrbno premišljenih ambientih dajejo kipom dodatno izrazno moč, ki je podprta še z mitičnimi imeni oz. metonimijami.
V temelju je Boštjanov pristop h kamnu meditativen. Njegovi kipi so kontemplacija naravnih oblik, površine so posledice izjemno občutenega plesa s strojem, skozi katerega se kipar dotika kamna in vanj prodira – v Boštjanovem primeru – z najsubtilnejšimi koraki. Eleganca kamnitih oblik prekaša naravne, ki v primerjavi z njimi postanejo okorne in celo nedovršene.
Na razstavi, ki jo lahko fizično občutite, boste deležni vsega prej opisanega, pa še vstopa v Minevanje tega časa, ki s svojo razbrazdano površino rezonira v kamnu.

Jurij Smole

MALA PLASTIKA
Galerija KRKA Novo mesto, Novo mesto, 10. 9. - 11. 10. 2019

Boštjan Kavčič je uveljavljeno ime na področju likovne umetnosti na Slovenskem. Njegova avtorska poetika je dozorela do te mere, da ga hitro prepoznajo tudi tisti, ki ne spremljajo redno domače likovne scene. Če je kot mlad kipar, takoj po končani akademiji še nekoliko iskal in pilil svojo izraznost, jo takrat poskušal aplicirati skozi vso teorijo sodobne umetnosti, ki jo je pridobil skozi študij, ter se nekaj časa zadrževal v območju videa, se vpisal na podiplomski študij, ki ga je zaključil pod mentorstvom prof. Sreča Dragana s temo Digitalna video skulptura znotraj trgovskih središč, je danes kipar, ki ustvarja na tradicionalen način, v kamnu. Kamen mu je bil na nek način usojen, saj prihaja iz Tolminskega, kjer je tradicija kamnoseštva izjemno močna. Ta navezanost, kontakt z materialom, je pri kiparjih izjemno močan. Kamen je naravni material, ki v sebi absorbira celoten univerzum in pri vsakem, še posebej pa umetniškem, odnosu kamna in človeka se stke posebna vez. Kipar namreč oblikuje gmoto in odpira sloje, ki so nastala daleč pred nastankom človeštva. Gre za posebne vrste dialog. Na ta način se materiala loteva tudi Boštjan Kavčič. Pomembno mu je, od kod kamen prihaja in kam bo postavljen, ko konča delo. Je vešč obdelovanja velikih formatov, saj je avtor že nekaj javnih, monumentalnih skulptur, kjer je Novomeščanom verjetno najbolj znano spominsko obeležje pri kulturnem centru Janeza Trdine, ki je nastalo v sklopu 25-obletnice samostojne Slovenije in 650-obletnice ustanovitve Novega mesta, za avtorja pa med pomembnejše sodi prav gotovo skulptura Organizem 47, ki jo je ustvaril leta 2017 na Formi vivi v Seči pri Portorožu.

Tudi pri samostojnih projektih v razstaviščih, ki so si zadnja leta kar pogosto sledila, se Boštjan Kavčič postavitev loteva vedno celostno, v dialogu s prostorom. To je sicer pogosta lastnost kiparjev, ki svojo umetnino pogosto razumejo kot 3 dimenzionalno risbo v prostoru, pri čemer se Kavčič pogosto osredotoči najprej na prostor sam. Njegova navezanost na naravo vsekakor izhaja iz tradicije kiparstva 20. stoletja, ki ga umetnostni zgodovinar Sir Herbert Read v svoji knjigi Modern sculpture: A concisehistoryže na prelomu 20. stoletja definira kot pot, ki jo je s svojim pristopom začrtal Paul Cezzane, sicer slikar, in vplival na celo plejado kiparjev, ki so potem krojili umetnost 20. stoletja. O imenih kot so Picasso, Gonzalez, Brancusi, Archipenko, Lipchitz, Laurens in mnogi drugi prav gotovo ni potrebno veliko razpravljati. Zagotovo je mnogim znan način in odnos Cezanna do gore Saint Victorie v Provansi, ki jo je ves čas slikal. Slikar v njej ni iskal lepote, ki bi jo bolj ali manj posrečeno prenesel na platno, zanimala ga je kompozicija, poteza, barva, zanimala ga je pravzaprav energija, vitalistična sila, ki jo ima ta gora in to je hotel prenesti tudi na platno. Tej vitalistični energiji je manifestno sledil in jo udejanjal tudi eden največjih kiparjev 20. stoletja, Henry Moore in to ves čas v svojih delih išče Boštjan Kavčič. Ne gre mu za lepoto umetnine same na sebi, gre mu za iskanje vitalistične ekspresije, ki jo išče v kamnu. Ta mu narekuje, kako bo neka linija skulpture izpeljana, kajti pri njem vendarle gre za iskanje arhetipske forme. Tudi zato svoje skulpture pogosto imenuje Organizmi. Gre za način katerega je Constantin Brancusi opisal kot, da med rezbarjenjem kamna odkrivate duh materiala in njegove lastnosti. Roka razmišlja in sledi misli samega materiala. Še bolj neposredna pa je, kot poklon velikemu Brancusiju, bila Barbara Hepworth, ki je postopek označila kot mislečo roko, ki odkriva misel materiala.Postavitve, ki jih je Kavčič v zadnjih letih udejanjal najprej v lapidariju Galerije Božidar Jakac, nato v galeriji Krško, ki se nahaja v prostorih nekdanje cerkve in nato še v podobnem prostoru, galeriji cerkve sv. Duha v Črnomlju, so bile ambientalne z izrazito celostnim pristopom, kjer so bili poleg skulptur enako pomembni tudi ostali elementi, kot denimo prodni kamen namesto podstavkov in specifična osvetlitev. Ta postavitev v galeriji podjetja Krka d.d. v Novem mestu je zaradi narave razstavišča in namembnosti seveda povsem drugačna, bolj klasično predstavitvena. Pa vendar umetnik poskuša tudi v tem prostoru loviti dialog z drugimi elementi in svetlobo, ki jo je tukaj na pretek in bo za odnos do razstavljenih del, ki so v veliki meri iz apnenca, zelo pomembna. Dela, ki jih Boštjan Kavčič razstavlja na tej razstavi so izvedena v precej realistični maniri, ki pa tako po formi kot po naslovu aludirajo na močne simbolne pomene, običajno sloneče na kontemplativnih vprašanjih o obstoju vesolja, vlogi božanstev in prostoru človeka v vsem tem. Tolminsko, od koder Kavčič prihaja je področje nenehnega iskanja sožitja človeka z naravo, saj je narava tam ostra in neizprosna. Zato je to področje bogato z zgodbami in legendami, ki opisujejo in iščejo te srednje, zmerne poti sobivanja, obenem pa nakazujejo odklone bodisi v temno ali svetlo stran robov, ki pridejo na poti na proti. Takšna je na primer Pravljica o Zlatorogu – Zlatem rogu, kjer naletimo na arhetipske podobe tokrat v vlogah Belih žen, kače, ki straži zaklad v Bogatinovi jami, Triglavske rože ipd., zadev torej, ki jih srečamo tudi tukaj v razstavišču. Ali pa zgodbo s Podbrezja, Bela kača s kronico, ki jo tudi najdemo tukaj razstavljeno, kača pa je tako ena bolj pogostih mitoloških bitij domala po vsem svetu, ki je po Jungu tudi temeljni arhetip, ker sega globoko pod zemljo. Ustvarja torej vez, ki jo kipar išče v kamnu. Da ne govorimo o Kavčičevem pogostem motivu Troglavu,motivu polnem simbolnih sporočil, ki ponazarja med drugim tudi v mitologiji znanega troglavega boga, prepletenega v treh plasteh. Ta ponazarjajo tri ravni vesolja: zgornji svet, srednji svet in spodnji svet. Mitična struktura Troglava ali Triglava je sestavljena iz funkcije ognja oziroma strele (Perun), vode (Veles) in zemlje (Baba). Skupaj sestavljajo življenjsko energijo. Sestavljajo torej tisti vitalizem, ki ga Boštjan Kavčič poskuša izvabiti iz kamna v zanj značilnih polnih, voluminoznih oblikah.Goran Milovanović
LINIJA
pregledna razstava ORGanizmov (prenos)
Galerija Svetega Duha Črnomelj, Črnomelj, 10.6. - 27.6. 2019

ORGanizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati. Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in danes. Pojavljajo se spontano z namenom harmoniziranja osebnega mikro- in makrokozmosa. Boštjan Kavčič, 2009


LINIJA
pregledna razstava ORGanizmovMestna galerija Nova Gorica, Nova Gorica, 17. 5. - 7. 6. 2019
ORGanizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati. Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in danes. Pojavljajo se spontano z namenom harmoniziranja osebnega mikro- in makrokozmosa. Boštjan Kavčič, 2009
Boštjan Kavčič je eden redkih slovenskih kiparjev, ki ustvarja v kamnu. V tem materialu že od leta 2002 nastaja kiparski opus z naslovom ORGanizmi, ki trenutno šteje 62 kosov. Med njimi je nekaj javnih skulptur, četrt jih je v zasebnih zbirkah, večino, predvsem tiste manjših dimenzij, pa ima v lasti umetnik. Približno tretjina tega opusa je predstavljena na razstavi z naslovom Linija, ki je zasnovana dvodelno, saj predstavitvi v Mestni galeriji Nova Gorica sledi prenos v Galerijo cerkve Sv. Duha v Črnomlju. Naslov Linija predstavlja konceptualno zasnovo razstave, saj s svojimi številnimi pomeni – nepretrgana vrsta točk, črta; usmeritev kake dejavnosti; tok, potek; oblika, obris; povezava med kraji, proga – označuje tako razvoj opusa in njegovo pregledno predstavitev kot umetnikovo življenjsko pot, ki ga je vodila z Goriške, kjer se je rodil, preživel otroštvo in mladost, v Belo krajino, kjer danes živi in ustvarja.
Da je razstava zasnovana izrazito osebno, ne preseneča, saj je tudi sam opus ORGanizmi vzniknil iz umetnikovih intimnih življenjskih izkušenj in spoznanj. Prvi dejavnik, ki je botroval nastanku ORGanizmov, sega v umetnikovo otroštvo, ko je na planini Razor v Julijskih Alpah našel kamniti fosil školjke in ob tej najdbi intuitivno dojel, da (materialni) svet obstaja že dolgo, skoraj od vekomaj, in da je bil včasih drugačen, kot je zdaj. Drugi pomemben dejavnik je bilo umetnikovo najstniško obdobje, ko je skozi šolanje na srednji elektrotehniški šoli in sočasno igranje v glasbeni skupini spoznal, da je materijo mogoče dojemati kot obliko energije in energijo kot valovanje. To spoznanje je v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani izkusil tudi v praksi, ko se je na delavnicah Marka Pogačnika, enega od ustanoviteljev skupine OHO, učil uporabljati telo kot instrument zaznavanja energije in na ta način prehajati meje materialnega sveta. Čutne izkušnje stapljanja s kozmosom pa je skozi sočasno sodelovanje z Draganom Živadinovim, ki je bilo velik intelektualni izziv, sproti razumsko strukturiral in oblikoval v miselne koncepte. Vzporedni druženji s tema povsem nasprotnima si osebnostima je umetnik dojemal kot dve plati istega izkustva, ki mu je tisto, kar je prej samo slutil, potrdilo na osebni ravni.Tretji dejavnik,kijevplivalnavznik ORGanizmov, pa je bilo umetnikovo potovanje v ZDA, kjer se je znašel v času terorističnega napada na Svetovni trgovinski center in sredi izrednega stanja, ki je zavladalo potem. Skozi to izkušnjo je spoznal, da se svet, kakršnega poznamo, lahko v trenutku popolnoma spremeni in da je ta sprememba lahko tudi usodna, to spoznanje pa je v njem prebudilo odločitev, da si je treba v življenju zavestno prizadevati za strpnost, mir in harmonijo. Vsa omenjena izkustva in spoznanja so vplivala na to, da je umetnik izoblikoval speci čen, lahko bi rekli širokokoten pogled na svet, ki vidi univerzum kot celoto, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju, odraža pa se tudi v njegovem načinu življenju, ki izkazuje spoštovanje do vsega bivajočega, odgovorno ravnanje z dobrinami in usklajenost z naravnimi ritmi. Ta speci čna življenjska lozo ja in praksa določa tudi njegovo ustvarjanje, v kiparskem opusu ORGanizmi pa se razodeva v vsej svoji konkretnosti in na vseh ravneh, pri izbiri materiala, zasnovi in izdelavi skulptur, oblikovanju forme in postavitvi skulptur v prostor. Osnovni material, iz katerega so narejeni ORGanizmi, je kamen, ki ga včasih spremlja tudi les ali kovina. Izbira kamna kot osnovnega materiala izhaja iz dejstva, da vsebuje vso zgodovino življenja na Zemlji, ujeto v sprijetih, milijone let starih plasteh usedlin, in to življenje skuša umetnik skozi proces ustvarjanja osvoboditi. Postopek nastajanja posameznega ORGanizma v osnovi razume kot »odstiranje stoletij«, kjer je on sam le »majhen prašni delec v mogočnem prostoru in času«. Dojema ga kot neke vrste ritual, skozi katerega vzpostavlja povezavo med seboj in univerzumom, med mikro- in makrokozmosom. »Pod milim nebom se gledamo z zvezdami, plešemo naš ples in moja roka potuje v njihovih ritmih,« zapiše v nekem svojem besedilu. Kamen obdeluje toliko časa, »dokler organizem ne zadiha«. Ne gre torej za iskanje nekih skritih oblik, ampak za osvobajanje energije, življenjske sile, ki je ujeta v njem. To dokazuje tudi pogled na ORGanizme kot celoto, ki pokaže, da v osnovi izhajajo le iz treh oblik, kroga, trikotnika in redkeje kvadrata, ki se razpnejo v volumen po principu krivulje, najraje spirale, včasih pa tudi sinusiode, parabole, cvetnega venca ali detelje. Volumen se vselej izoblikuje na tak način, da je naglašena os, bodisi tako, da se krivulja suka okrog lastne osi, bodisi z odprtino v središču volumna bodisi os nakazuje zunanji element, kot je denimo plamen sveče ali curek vode/peska. S principom krivulje in naglašeno osjo umetnik dinamizira volumen skulpture, občutje gibanja pa še dodatno poudari z značilno obdelavo njene površine, kamor s krožno žago in dletom vriše zareze, ki potekajo iz skupnega izhodišča, navadno v osi skulpture, proti njenim robovom, navzven in navzdol. Skulptura je končana, ko umetnik začuti, da je skoznjo stekel energijski tok. Vendar pa s tem proces ustvarjanja ORGanizma še ni zaključen, saj umetnika čaka še umestitev skulpture v prostor, naj bo to zunaj v naravi, v prostorih naročnika/ zbiratelja ali v galeriji. Tudi ta proces je neke vrste ritual, pri katerem skuša umetnik harmonizirati mikro- in makrokozmos, le da tokrat ni v ospredju povezava med njim in univerzumom, pač pa med skulpturo in njenim okoljem. Kot sam pravi, gre pri tem procesu v osnovi za to, da skulpturo umesti v prostor tako, kot da je že od nekdaj tam, da deluje kot »ORGan v telesu«. Pri tem upošteva tako elemente (galerijskega) prostora kot značilnosti lokalnega okolja, ki jih s skulpturo poveže v celoto po načelih naravnega sobivanja. Šele z umestitvijo v prostor skulptura zaživi kot ORGanizem, kot »popkovina sveta«, ki vzpostavlja in vzdržuje ravnovesja, to pa obiskovalec začuti kot mir, skladnost in harmonijo, ki prevevajo prostor, kjer domuje. Ko je pred nekaj leti postalo znano izročilo staroverstva oziroma naravoverstva, kot ga je popisal Pavel Medvešček na terenskih raziskavah v Posočju, je umetnik odkril številne vzporednice med svojim delom in tem izročilom. Te povezave, ki jih umetnik osvetljuje tudi z izbiro naslovov, kot so Troglav, Deva in Devač, Bela kača (s kronico) in Rusalke, bi bilo mikavno podrobneje raziskati, vendar se moramo zaradi pomanjkanja prostora temu odreči. Poudariti pa je treba, da se umetnikovo ustvarjanje in razporejanje ORGanizmov v prostoru ter naravoversko izročilo, kolikor ga pač poznamo, prekrivata v skupnih prizadevanjih za spoštljivo ravnanje z naravo in njenimi darovi, usklajevanje z naravnimi procesi in ritmi, slavljenje kroženja življenjske energije in podobno. Skupno izhodišče, ki je osnova teh prizadevanj, je zavedanje, da človek ni krona stvarstva, pač pa živi na tem svetu v vzajemnem odnosu z ostalimi bitji in z odgovornostjo, da vzdržuje naravni red in ravnovesje. To stališče se v današnjem svetu, ki ga preveva vera, da tehnologija in industrijska proizvodnja lahko nadomestita naravo, zdi nemara zastarelo, a postaja ob globalnih podnebnih spremembah, razpadanju ekosistemov, izumiranju živali in rastlin, pomanjkanju čiste vode in nepreglednih kupih smeti kot posledici razvoja industrije in tehnologij ponovno aktualno. Počasi, a zanesljivo se vrača zavest, da je človekov obstoj tako ali drugače odvisen od narave. Če bo hotel preživeti, se bo moral ponovno naučiti sobivati z njo, se uglasiti z njenimi ritmi in najti svoje mesto znotraj nje. Boštjan Kavčič verjame, da je mogoče na svetu sobivati tako, da se bo ponovno vzpostavilo harmonično ravnovesje. Pred skoraj dvema desetletjema je sprejel odločitev, da bo k temu pripomogel, kot pač zmore in zna z ustvarjanjem skulptur iz kamna in postavljanjem teh skulptur v prostor in v tem času vzpostavil zaokrožen sistem ORGanizmov znotraj celotnega slovenskega prostora. Njegovi ORGanizmi nas vračajo tja, kjer smo že bili in kamor bomo morali spet priti, če bomo hoteli preživeti. Pomagajo nam razumeti, kdo pravzaprav smo.Mojca Grmek

RAZPRODAJA
Hiša kulture Pivka, 4. maj - 25. maj 2018

Boštjan Kavčič je nedvomno najbolj znan po svojih kamnitih skulpturah, predvsem po seriji ORG, ki nastaja od leta 2002 dalje, in po javnih postavitvah, ki se nahajajo povsod po Sloveniji. Ob tem ustvarja tudi socialno angažirane skulpture, svoje delo na tem področju pa predstavlja na razstavi z naslovom Razprodaja.

Razstava je prostorsko zasnovana kot trgovina. Ko vstopimo, nas pri vhodu čakajo nakupovalne košarice, nato police za artikle, malo naprej celo nakupovalni voziček. V to »infrastrukturo« so vmeščena dela, ki so dobesedno na razprodaji, naprodaj po izredno nizkih cenah, hkrati pa odpirajo vpogled v razširjenost pojma razprodaje v sodobni družbi. Dela v prvem prostoru predstavljajo razprodajo slovenske ekonomske in politične suverenosti. Pri tem se na prvo nanašajo dela, ki reproducirajo logo podjetja Mercator (skulptura M, serija Sosedove pisanice), na drugo pa dela, narejena iz bodeče žice po motivih iz belokranjske kulturne tradicije (Zeleni Jurij, Belokranjska vezenina, Belokranjski venček, Belokranjsko cvetje). V drugem prostoru stopimo preko nacionalnih meja v območje Evropske unije. Tu je razstavljeno delo, ki ga sestavlja krogla iz pozlačene bodeče žice, postavljena na plast modro pobarvanih smeti. Gre za tridimenzionalno parafrazo evropske zastave, ki prikazuje, kako se je Evropska unija z razprodajo svojih vrednot sprevrgla v nasprotje svoje vizije: namesto kroga zvezd, ki simbolizirajo enotnost in sožitje med narodi, smo dobili zlato kletko, namesto neskončnosti neba moder planet, ki se duši v odpadkih. V tretjem prostoru stopimo iz Evrope v območje mednarodnih odnosov v celotnem zahodnem svetu. Tu so razstavljena dela, ki z aluzijami na posamezne pojave v mednarodnem prostoru, kot so denimo organizacija Bele čelade ali zastrupitev Sergeja Skripala, opozarjajo na (medijsko) manipuliranje dejstev in produkcijo lažnih novic z namenom ustvarjanja primerne politične situacije za doseganje geostrateških ciljev, prilaščanje virov in dobrin, ustvarjanje dobička ipd.Kar povezuje vsa ta formalno in vsebinsko heterogena dela med seboj, je kritika kapitalizma, saj umetnik preko pojma razprodaje pokaže, da je njegova temeljna postavka redukcija raznolikosti sveta v vseh njegovih pojavnostih na menjalno vrednost in to postavko spodbija s preprostim vprašanjem Kaj bodo prodajali potem, ko bo vse razprodano?Mojca Grmek

OS
Galerija Krško, 1. december 2017 - 18. marec 2018

Akademski kipar Boštjan Kavčič, pripadnik srednje generacije slovenskih umetnikov, je svojo umetniško pot začel na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem in po njem se je vzporedno s kiparstvom ukvarjal tudi z novimi mediji in družbeno angažiranimi projekti; izvajal je umetniške akcije in intervencije v javnem prostoru (npr. Vrtni park, 2009; Vrtnarimo!, 2007; Run for art, 2007; Made in Venice, 2005; Umetni ekosistemi I, 2001), izdeloval interaktivne aplikacije (iPoet, 2005; globalheART, 2004) in kot eden prvih slovenskih umetnikov snoval enostavne robote, ki uprizarjajo realnost digitalizirane družbe in razosebljanje medčloveških odnosov (Cubot 2.0, 2002; Rombot 1.0, 2002). Sočasno z nastajanjem robotov so pod umetnikovimi rokami leta 2002 začeli nastajati ORGanizmi ali krajše, ORGi. To je obsežna serija kamnitih skulptur, ki trenutno šteje 60 kosov. V Galeriji Krško umetnik predstavlja dvanajst ORGanizmov, skrbno izbranih in premišljeno razporejenih v prostoru.

Ob prvem stiku s Kavčičevimi skulpturami nas presenetita njihova močna prezenca, ki jo zavzamejo v prostoru, in večplastnost, ki jo izraža njihova forma. Trdno so vpete v tla, pa vendar se zdi, kot da so v gibanju. Izklesane so iz masivnega kamna, pa vendar se zdijo lahkotne. Kavčičev odnos do materiala odraža njegov odnos do sveta in umeščenost človeka v njem. Kamen razume kot akumulacijo zemeljske zgodovine, zato do njega pristopa spoštljivo in ga obravnava po posluhu notranjih vzgibov. Umetnikov način dela s kamnom ni vedno enak, včasih skulptura nastane kot preblisk, ideja na papirju, spet drugič v najdenem kamnu intuitivno prepozna formo; kleše jo, dokler materija ne zadiha. Iz kamnitega bloka lušči preproste forme za katere je značilna razbrazdana površina v obliki vijug, spiral in krožnic.Kiparska dela Boštjana Kavčiča so vsebinsko odprta, kar pomeni, da se njihov pomen dokončno izoblikuje v razstavnem prostoru. Od dvanajstih je bilo deset skulptur že razstavljenih v razstavišču Lapidarij Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, dve pa sta bili izdelani prav za to razstavo. V Kostanjevici so bile skulpture razporejene na dvorišču pred razstaviščem in v štirih prostorih, kjer smo lahko na štirih pomenskih otokih brali pripoved o štirih letnih časih, v njih prepoznavali simboliko osnovnih življenjskih elementov ali pa sledili umetnikovim namigom, ki jih je ponujal z naslovi, in razstavo interpretirali s pomočjo razumevanja staroslovenske mitologije. Z razstavo v Krškem razširja temo menjavanja letnih časov in pravi, da je Zemlja vendarle vpeta v vesolje, to pa ureja tudi cikle na njej. Sodobni človek ima možnost odkrivanja vesolja na empirični in analitični ravni, vesolje pa je zmožen dojemati tudi s pomočjo čutov in čustev. Starodavne civilizacije so o kozmoloških procesih govorile brez današnjega znanja in opreme. Zanašale so se na intuicijo, čute in izkušnje, pridobljene z opazovanjem narave. Z odkritjem teleskopa, z vsakim korakom globlje v vesolje je to res postalo bolj vidno, obenem pa so se premaknile meje nevidnega. Med vesoljem in zemljo, med empiriko in intuicijo so Kavčičeve skulpture - svetlobni stebri, ki jih umetnik dojema na čustveni ravni. Pogled v vesolje ga ob razmišljanju o njegovem harmoničnem ustroju navdaja s toplino in z občutkoma čistosti in pomirjenosti. Spiralne zareze na površini skulptur so odzven gibanja nebesnih teles. Obenem pa so sredstvo, s katerim umetnik doseže učinek lahkotnosti, nematerialnosti in dvigovanja k nebu. Čeprav njegove skulpture delujejo spokojno in kot nekaj davnega, to niso arheološki relikti pradavnine. Kavčič jim pravi popkovine, preko katerih zemlja sprejema informacije urejenih ritmov iz vesolja.Umestitev skulptur v razstavni prostor je proces, ki poleg zičnega zahteva tudi velik mentalni napor. Galerija Krško nedvomno spada med bolj specifična razstavišča na Slovenskem, saj s svojimi bogatimi arhitekturnimi elementi vpliva na končni učinek razstave. Izhodišče za Kavčičevo razmišljanje o postavitvi je povsem bela notranjost galerije in njen poudarjeni vzgon v višino. Za razstavo z naslovom Os je avtor izbral dela, ki imajo v formi močno izraženo vertikalno usmerjenost in ponazarjajo kozmično axis mundi – os sveta, ki predstavlja navezavo med Zemljo in nebom, v katero se vpenjamo vsa živa bitja. Razstavo beremo kot pripoved o življenjskem ciklu, potovanju od kreacije do ponovne dematerializacije. Ob vstopu v galerijo lahko s pogledom zajamemo celotno postavitev, vendar se nam pogled ustavi na kamnu, ki v izklesani školjčni formi zadržuje vodo (ORG XXXVII – Deva, 2016). V tišini lahko slišimo kapljice, tudi če ne opazimo kipa falične oblike, vpetega v strop nad nami (ORG LX – Devač, 2017). Postavitev, ki nas uvede v razstavo, ponazarja moški in ženski princip in jo lahko beremo kot akt spočetja. V osrednjem delu galerije se postavitev razvije v krivuljo sinusoidne oblike. Začne se s šestimi skulpturami, poimenovanimi Rusalke, vitkimi, tridimenzionalnimi krivuljami, ki rastejo iz trikotnega ali pravokotnega tlorisa. Od tal proti konici rahlo rotirajo in tvorijo vertikalno os nebo–Zemlja. Dvigovanje proti nebu se stopnjuje v spiralni kompoziciji od najnižje (ORG XXVII – Rusalka, 2016) do najvišje (ORG XXVI – Rusalka, 2016), ki meri v višino tri metre. Vsaka naslednja ponazarja višjo stopnjo človekovega razvoja od otroštva do polne zrelosti. Krivulja postavitve se proti tlom izteče v desno apsido, kjer stojijo tri nizke skulpture, imenovane Svečniki. Ti na temenu nosijo sveče, svetlobo in ponazarjajo dobo, ko človeški um zasije v luči spoznanja in modrosti, prav takrat, ko se življenje že izteka. Umetnik vodi gledalčevo pozornost do zadnjega kipa na razstavi (ORG XXXIX – Memento mori, 2016), postavljenega v središču nekdanjega prezbiterija. Na lesenem podstavku se dviga v višino, od koder prepušča pesek v podstavljeno leseno posodo. Odšteva čas in končuje življenjski cikel. V osi se poravna s skulpturami Deve in Devača ter najvišje Rusalke in začenja nov cikel.Razstava je postavljena v času iztekanja leta, v času zimskega solsticija, energetsko prelomnega trenutka, ko narava obmiruje, ko se človek ustavi in pripravi na nove začetke. Kontemplativna razstava nas nagovarja tudi z elementom vode, ki se nam ponuja s svojo očiščevalno močjo. Ob vstopu nas ustavijo padajoče vodne kapljice, ki se zadržujejo v kamnitem bazenu. Pesek, po katerem ubiramo vijugasto pot med skulpturami, je tisočletja klesal tok mimoidoče reke Save, ki se od tu naprej počasi zakotali po Krškem polju in na poti oplodi mnoga polja, oteži prehode in pred dokončno združitvijo z Donavo prečka meje. Razstava ponuja očiščevalen obred misli in duha. Galerijo Krško spreminja v prostor miru, kontemplacije in dobrih misli, ki jih Sava nato ponese proti jugu.Nina Sotelšek

SIMBOLI IN MITI
ZDSLU - Okno k sosedu, Generalni konzulat Republike Slovenije v Celovcu, Avstrija, 16. 11. 2017- 20. 3. 2018

Že v 60. letih prejšnjega stoletja je vzklika tendenca, da se je skulptura vse bolj oddaljevala od objektov, konkretnih artefaktov, in je vse večji poudarek dobila ustvarjalna ideja. Boštjan Kavčič, ki je zagotovo eden naših pomembnejših kiparjev srednje generacije, z vsestransko predanostjo kiparskemu poslanstvu in izjemno občutljivostjo za notranje vibracije in strukture same tvarine – kamna, s svojimi ustvarjalnimi idejami, ki so oplajane tudi z novomedijskimi sodobnimi impulzi, s svežino in z avtentičnostjo, močno prednjači z naborom nekonvencionalnih idej.

Njegovi artefakti niso zgolj približki realnosti, ampak se pri njihovem nastanku sprošča v umetniku nakopičena in v genih spravljena stoletna praenergija, ki pri sleherni skulpturi kot vulkan bruhne na plan, ko se avtor znova in znova preizprašuje po resnici in magiji realnega, o mitu in intimnem prestopanju meja med konkretnim in idejnim svetom. Kavčič je avtor purizma in profet nove senzualnosti med avantgardizmom in reakcijo na drugi strani utopije, v katero drvi in v njej spoznava novo vrsto svobode na poti zakona evolucije, kamor nas prek svojih artefaktov tako hitro zvabi. Kljub popolni primarnosti in prepojenosti z vibracijami ter utripom vsega stvarstva tako preteklih kot tudi sedanjih in prihodnjih obdobij ostaja zvest lastni metodologiji dela in sistematičnosti ustvarjanja. Tako je za tokratno razstavo, ki zahteva dokaj speci čne prijeme glede na prostorske omejitve, proporcionalno pomanjšal svoje skulpture in njim ob bok postavil pomanjšane replike, ki so pa takoj postale samostojni organizmi, tukaj postavljeni »in vitro«. Ustvarjalni proces, ko grobo odklesanemu kamnitemu kubusu avtor začne dajati novo obliko in mu počasi, a vztrajno vdahne dušo, ki je nosilka praspomina same materije, je za Kavčiča najrazburljivejši trenutek pri nastajanju kipa – organizma, ta proces pa enači z religioznostjo. Nastajanje artefakta je rojevanje in tukaj je avtor tako moški kot ženski del rojenega objekta. Mehkobo in pre njenost pri čutenju in spajanju z vsem stvarstvom, ko svoje misli in ideje prenaša v likovni jezik, avtor pripisuje slovanskim genom v sebi, ki bolj sledijo empatiji kot racionalnosti. Njegova estetika je v povezavi s popolno ekološko ozaveščenostjo, ki ni zgolj nekaj, o čemer le govori, ampak jo tudi do popolnosti živi, z njo diha in ustvarja, zaprt v svoji biosferi, proč od nepotrebnih vdorov in civilizacijskih mašil praznega bivanja, odtujenega naši primarni materi – zemlji. Kavčič je pravi predstavnik sodobnega umetnika in dokaz, da »homo technicus« v svojem hladnem, od vsega živega izoliranem svetu prevlade udobja raznih tehnologij ne preživi ali slabo živi. Črna človeška ribica, ki jo kot artefakt postavi na piedestal in na ogled, je tipičen produkt kiparjeve ekološke duše, ki čuti in obravnava zemljo kot zavestno bitje, ki jo zazna s svojim čustvenim nivojem, ko praoblike re ektirajo v sleherni Kavčičevi skulpturi. Iz oglatih kamnitih klad izklesane gure znanih ali tudi neznanih popolnoma abstraktnih form so organsko pove- zane s kristalastim kamnitim materialom samim po sebi, so rezultat ustvarjalnega procesa sodobnega kiparja in nosijo v sebi življenje preteklih obdobij, so prave ostaline celotnega vesoljnega stvarstva. Kavčič, ki se že od samega začetka spopada z elementarnimi lozofski- mi vprašanji obstoja in smisla življenja samega, se pri svojem umetniškem iskanju pogosto ukvarja »s teorijo čistega vakuuma zičnega in z dinamiko pretvarjanja energije v teoriji vesolja kot dinamičnega ravnovesja«. Poleg kiparskega sveta Kavčiča pot pogosto zanese tudi v svet novomedijske umetnosti in zagotovo bo njegov ustvarjalni razvoj v prihodnje še poln zanimivosti in presenečenj.Olga Butinar Čeh

O/DA
Galerija Božidar Jakac - Lapidarij, Kostanjevica na Krki, 18. 6. - 15. 8. 2016

Kipar Boštjan Kavčič počasi prihaja v srednjo generacijo slovenskih umetnikov, kar med drugim pomeni, da nam že bežen pogled na njegovo pestro likovno ustvarjanje lahko nakaže rdečo nit njegove likovne poetike, ki je v prvi vrsti podrejena skrbi za svet, pristni ekologiji, ki presega trenutne trende in gradi na procesu sebstva v odnosu do sveta. Te doktrine so prežemale skoraj vse svetovne religije in verovanja, izsledke pa v skrbi za planet danes povzemamo in označujemo predvsem skozi filozofijo trajnostnega razvoja, a žal prepogosto oplemenitene z ideologijo kapitalizma. Umetnik ima seveda privilegij in danost, da do teh problemov pristopa bolj individualno in senzorično poglobljeno, pri čemer pogosto drugače izkusi tudi probleme prostora in časa.

Ko se torej ozremo nazaj na opus Boštjana Kavčiča, vidimo njegovo večplastno angažiranost v polju sodobnih kiparskih konceptov, ki se dotikajo videa, internetne tehnologije, robotike in še česa kot posledice vpliva popularne kulture skozi prizmo množičnih medijev, kar je seveda legitimen l'esprit du temps. Po drugi strani pa je njegov odnos do kamna, če se Jungovsko izrazimo, arhetipski. Vzgib kiparskega oblikovanja kamna pri njem ni pogojen s klasičnim kiparskim pristopom ali celo v morebitni konfrontacijski paraleli s sodobnimi kiparskimi prijemi, temveč odraz osebnega odnosa do sveta in življenja v njem – torej že omenjenega procesa sebstva, ki je v osnovi neskončno iskanje samega sebe. Če proces razumemo kot učenje, moramo omeniti klasičen dualizem učitelj-učenec in z njim povezano umetnikovo osebno izkušnjo prenosa znanja in veščin. Takšen trenutek je Boštjan Kavčič doživel z znamenitim hrvaškim kiparjem Dušanom Džamonjo (tudi starim znancem Galerije Božidar Jakac), ko je izvedel svoj prvi ORG I, 2002 v Vrsarju na Hrva- škem. Cikel se nadaljuje in našo razstavo v Kostanjevici na Krki za zdaj zaključuje ORG XLIII, 2016. Umetniški kredo Boštjana Kavčiča bi mogoče še najlažje povzeli v pomenu besede oikos (οἶκος), s katero so stari Grki označevali zičen prostor doma in družine (intimni prostor) z vsemi pripadajočimi dobrinami, kot so vrt, dvorišče, gospodarska poslopja (zato je oikos postal sestavni del besede ekonomija, pa tudi besede ekologija in oboje je povezano s Kavčičem). Tak oikos, v katerem poteka njegov proces sebstva, si je umetnik našel na Rodinah v Beli Krajini. Tudi zaradi kamna (osem skulptur na razstavi je iz kamna z njegovega posestva), ki je seveda drugačen od kamna na Primorskem kjer se je avtor rodil in preživel mladost. Vendar je za razstavo bolj pomembno, ko smo že govorili o arhetipih, da je bistveno bolj podobno naše dojemanje obeh prostorov (oikos) in starodavne mitologije (staroverstva), ki druži ti področji, kot tudi področje okrog naše galerije.Zato je tudi pri Boštjanu Kavčiču tako kot pri mnogih kiparjih - ko ti stisne roko, veš, da je to kamen. Kavčič namreč pri obdelavi kamna zaradi njegove svetosti čuti izjemno spoštljiv odnos in odgovornost. Skozi globoko koncentracijo pri delu in visoko izkazano senzualnost s kamnom vzpostavi dialog, zato ob pogledu na njegova dela začutimo v njih skrivno življenjsko energijo. Kot pravi avtor sam, ga bolj kot slog zanima predzgodovinsko obdobje, ko je kamen imel obreden pomen, kajti bolj kot obliko ali formo izpeljuje organizem. Material odvzema toliko časa, dokler ne zadiha. V avtorju in delu v danem trenutku nastane os sveta. Odsev stvar- stva je hkrati tukaj in tam. Umetnik je izjemno koncentriran tudi pri umestitvi del v prostor, zato v medsebojni interakciji kipov in prostora ne gre zgolj za vizualni učinek, temveč umetnik gledalca nagovarja, naj delom prisluhne celo- stno, z notranjim vzgibom. Podobno umetniško lozo jo lahko med slovenskimi kiparji najde- mo še pri Jiřiju Bezlaju, ki ima tudi podobno teoretsko podstat. Ravno zato se tudi njuni izrazni poetiki precej prepletata.Ravno zaradi meditativnega elementa pri umestitvi skulptur v prostor je to vedno poseben ritual, ki mora ujeti duha prostora. Zaradi specifike razstavišča v Lapidariju Galerije Božidar Jakac, kjer je že arhitekturno umeščenih precej kamnitih elementov, se je umetnik dela lotil še posebej zbrano in rezultat je odličen. Zato tudi naslov O/da, kot vzvišena pesem prostora. Umetnik je načrtno povezal štiri vhode v premišljeno enotno zgodbo, polno prepletanj in mnogih asociativnih nastavkov, ki ves čas prehajajo avtorjevo tanko linijo intuitivnega in racionalnega polja. Gledalcu je tako omogočeno celostno doživetje umetniške postavitve, ki meje prostorov inkorporira v postavitev, podobno kot je to naredil pred mnogimi leti še na akademiji s projektom Igla, 1999, ko je povezal v celoto štiri ateljejske prostore akademije in za to dobil študentsko Prešernovo nagrado.Kljub temu da avtor v ospredje postavlja likovni element skulpture, bo marsikdo v skulpturah našel mnogo znakov za simbolno interpretacijo, kar še bolj determinira avtorjev holistični pristop do kiparstva in do umetnin. Že pogled iz parka skulptur Forme vive skozi glavni portal na delo ORG XXVI-Rusalka, 2016, nas nagovori v zanj tako značilnih organskih čistih formah. Izrazita vertikalnost, ki po osi blago rotira v konico, simbolizira organsko rast in s tem aludira na gibanje, na življenje. Kavčič s tem napeljuje gledalca, da od tukaj ogled nadaljuje po prostorih nazaj proti izhodu, kar ustreza tudi simbolni konstrukciji postavitve. Ples vodnih vil Rusalk, ki seveda korespondirajo tudi z domačo legendo o vilah Čestitkah, se nadaljuje v eni od štirih sob prvega prostora, ki jih povezuje ORG XXXIX-Memento Mori, 2016, ki nas kot opomnik naše smrtnosti prepusti naprej v mitološki svet. Poleg vil najdemo tukaj tudi skulpturo ORG XXII-Troglav, 2013 –2016, v mitologiji znanega troglavega boga, prepletenega v treh plasteh, ki ponazarjajo tri ravni vesolja: zgornji svet, srednji svet in spodnji svet. Mitična struktura Troglava ali Triglava je sestavljena iz funkcije ognja oziroma strele (Perun), vode (Veles) in zemlje (Baba). Skupaj sestavljajo življenjsko energijo. Kot zadnjo v tem prostoru srečamo skulpturo ORG XXXVIII-Bela kača, 2016. Kača je ena bolj pogostih mitoloških bitij domala po vsem svetu, na našem področju pa bela kača v staroverski tradiciji predstavlja skrivnostno sveto žival, ki je živela v podzemlju in bila nenavadno velika. Imela je sposobnost, da se je v izjemnih primerih spremenila v orla. Po Jungu je kača tudi temeljni arhetip, ker sega globoko pod zemljo. Izjemno subtilno so izvedene organske forme v obliki spiral, ki spominjajo na školjke polžev. Na videz krhke in peresno lahke, a kljub temu s kameno maso in strukturo. Tu še posebej pride do izraza Kavčičeva izjemna natančnost pri delu in osvojeno metjejsko znanje. Vsi njegovi vrezi nam zaradi preciznosti namreč dajejo varljiv občutek, da gre za izjemno mehak material. Že v naslovu ORG XL-Galaksija, 2016 te štiri skulpture aludirajo na vesolje kot prostor in čas. Teorij o času je mnogo, umetnik pa o njem pravi: »Čas se mi zdi danes vse bolj pospešen ...« Naslednji prostor zapolnjujeta dve, v obodu naravno kamniti skulpturi, v katerih sta na vrhu vdelani vdolbini. Po formi na prvi pogled delujeta podobno kot polžaste oblike sosednjega prostora, torej kot da bi iz njih potegnil Vesolje. Vdolbini sta napolnjeni z vodo, dodan pa jima je zvok, ki s simulacijo kapljanja v določenih intervalih dodaja časovno komponento. Tudi simbolnih interpretacij vode je seveda neskončno. Ena najpogostejših mitoloških interpretacij vode je, da je meja med svetovoma živih in mrtvih in pomeni seveda prehod, očiščenje. Zato naj navedem citat iz dela Marije Makarovič, ki ga je zapisala v prvi, najbližji vasi od naše Galerije, Orehovcu: »Če si s kom v jezi, moraš pokropit, smrt vse zgliha.« Kavčič se je, sodeč po naslovih del: ORG XXXVI-Deva, 2016 in ORG XXXVII-Deva, 2016 tudi tu naslanjal na izročila starovercev okrog rojstnih krajev, kjer skozi kompleksen proces iniciacije v vodi (gre za kraj, kjer dve ženski vodi prideta skupaj in se imenuje devince) mlado dekle pod nadzorom vedrin postane deva. Ker smo v besedilu že navajali orla, bom tu kot primer navedel krščansko alegorijo, ki jo je v knjigi Allegory and the migration of symbols, 1977 zapisal Rudolf Wittkower: »V znamenitih grških spisih Fiziolog ali Naravoslovec, zbirki živalskih zgodb s krščanskim alegoričnim komentarjem, zbranih v Egiptu okrog 2. stoletja pred našim štetjem, najdemo naslednjo zgodbo o orlu: Ko se orel postara, postanejo njegova krila težka in oči se mu začnejo megliti. Poišče čisto izvirsko vodo in se dvigne v višave proti soncu, da mu ta posmodi staro perje in meglico čez oči. Nato se obrne in se trikrat potopi v rajski izvir, ter tako postane spet mlad.« Podobnih zgodb je v mnogih mitologijah res veliko, večina pa jih inter- pretira vodo kot ločnico ali prehod med življenjem in smrtjo. S smrtjo, ki je nov začetek, je povezan tudi zadnji prostor Kavčičeve postavitve. V sobo je po geometrijski strukturi postavil štiri ORG skulpture in jih poimenoval svečnik. Na njih je umestil štiri sveče, ki edine osvetljujejo prostor in pričarajo posebno kontemplativno atmosfero. Tudi ogenj in kamen sta seveda hvaležni temi mitologije in verovanj. Spomnita nas lahko na Perunovo svetišče, okrog katerega je sicer tlelo osem ognjev. V dualizmu Peruna in Velesa lahko tukaj odpremo novo poglavje in interpretiramo vse od začetka. Torej gremo nazaj in naredimo krog. Več o tem lahko sicer preberete v odlični knjigi Vitomirja Belaja: Hod kroz godinu, kjer boste srečali tudi Zelenega Jurija (Po Belaju Perunovega sina) iz dežele, kjer se je ustalil tudi Boštjan Kavčič.Boštjan Kavčič pravi: »V kamnu je ujeta cela zgodovina, zato me privlači. Vsak kos ima svojo zgodbo.« Nekaj smo jih nastavili v besedilu, še mnogo pa jih čaka na vas, ko boste obiskali razstavo.Goran Milovanović

ORGi
Galerija ZDSLU, Ljubljana, 21. 3. 2013 - 15. 4. 2013

O Organizmih, ki jih Boštjan Kavčič poimenuje, ker so pač lastni samo njemu, saj so izšli izpod njegovega dleta in brusa, na kratko ORGi, je vrsta mlajših slovenskih kritičark (predvsem Barbara Sterle Vurnik, Nataša Kovšca, Jadranka Plut) zapisala in povzela zanimive, v kiparjevih delih ugledane ugotovitve in utemeljitve, ki jih z vso svojo aklamacijo vedno lahko sopodpišem.

Po komaj enem desetletju je pred nami zrela Kavčičeva osebnost – lahko bi zapisali, da je na svojstven način razslojena, upoštevajoč njegove pričevalne dosežke poleg klasičnega kiparstva v kamnu, v videju, animirani risbi, robotiki in digitalni tehnologiji. Razslojenost v dobrem pomenu te besede je pogojil današnji nemirni čas, prepoln prepletov in družbenih omrežij, ki jim posameznik ne more biti več kos, ko se utaplja v neizogibni in absurdni anonimnosti, ob kateri lahko preživi samo duh v uporni lástnosti.Da, duh, umetnikova zavest o obliki, ki sledi zgodovini v neštetih pojavnostih skozi tisočletja. Je našemu kiparju zavest o obliki neke vrste zatočišče,iskanje refugiuma par excellence v primordialni, surovi kameniti gmoti, ki se mu upira, kolikor bolj bi želel pro- dirati vanjo?Teoretik in sam kipar Kosta Bogdanović je leta 1988 pripravil v beograjskem muzeju sodobne umetnosti razstavo pod naslovom Zavest o obliki. V uvodnem tekstu kataloga je opozoril na začetno črko O kot ustvarjalni predznak za zaobljenje tridimenzionalnih amorfnih stanj, slučajno najdenih in zapaženih v naravi: o(blo), o(blica), o(blina). In dalje opozarja na pomen znaka O v grščini za hišo (oikos), ekonomijo (oikonomia), ekumena (oikoumene); vse to v smislu razširjenega vpogleda v prostor in dalje v razmerja do človeka, ljudi.Kdo bi lahko bili Kavčičevi duhovni vzorniki, sodobni somišljeniki, kje nahaja sebi po- doben genius loci, kjer bi lahko doživel, razmišljal in kjer bi ga lahko zavedlo, speljalo do meditativne točke, na kateri mu ustreza samo zaobljena kamenita gmota in ničesar več?Sam sem se zatopil daleč nazaj – v samoizpraševanje in preverjanje lastnega spomina na...– kamnolom v avstrijskem St.Margarethenu, ko sem bil na sledi enemu prvih srečanj kiparja Janeza Lenassija s kamnito gmoto: sredi meglenega dne se mi je iz zastrtega, koprenastega ozračja kot duh izluščil monolit – žarel je s tisto nevidno močjo, ki mi je preprečila, da bi ga ujel skozi objektiv;– kamnolom v Carrari: obisk veličastnega marmornega skrivališča, ki vabi na sam začetek, kjer je Michelangelo določal velikost svoje uloma – sočasno pa srečanje z veliko razstavo Henrija Moora v Firencah. Sočasnost bivanja njegovih oblih in prevrtanih kipov v renesančnem urbanem prostoru;– Dubrava v Labinu – s posejanimi kamnitimi formami številnih kiparjev, udeležencev mediteranskih simpozijev, ob novonastajajoči Beli cesti, oblikovani s kiparskim jezikom simbolnih mitskih prispodob.Zdi se, da smo na sledi vsem Kavčičevim sedanjim in bodočim ORGijem.Aleksander Bassin

ORGAN
Peterokotni stolp, Ljubljanski grad, Ljubljana, 31. 1. 2013 - 3. 3. 2013


Množični mediji in popularna kultura imajo osrednjo vlogo pri prvih vplivih na mlajšo generacijo umetnikov. Mnogi med njimi so klasične likovne oblike izraza zamenjali z videom in računalniki ali so v transformacijah prostora in časa prestopili v območje teorije in likovni umetnosti sorodna področja. Ob razmišljanju o aktualnosti kiparstva se vselej porajajo in ostajajo odprta vprašanja. V iskanju odgovorov nanje dobimo občutek, da se sodobni umetnik težko spoprime z razlogi za obstoj klasičnih kiparskih pristopov in tehnik v sedanjem času in prostoru. Prav tu pa nam Boštjan Kavčič ponuja prepričljivo motrenje, izlitje kiparskega notranjega občutenja in osebnega odnosa do sveta.
Kipi Boštjana Kavčiča nosijo v sebi skrivno življenjsko energijo. Material in obdelava le-tega pri njem predstavlja temeljno nosilko globljih pomenskih vzgibov. Ti notranji vzgibi so nekaj naključnega in impulzivnega, v njih se skrivajo neulovljiva doživetja človekove biti. V umetnikovih podobah ni prostora za trivialne vsakdanjosti, kipar se v raziskovanju prepušča iskanju notranjih vzgibov. Kiparstvo je avtorski in subjektivni medij, ki prehaja med različnimi disciplinami in znanji, med racionalnim, fizičnim in senzualnim. Slavoj Žižek je na začetku svoje knjige Kuga fantazem zapisal, da je svet materialne zunanjosti ponavadi ves čas ne-skrit odsev »nezavednega zunaj«. Na isti način kipar prebija opno med notranjim in zunanjim dojemanjem realnega, ki transcedentira bivanje v tem ali onem svetu.Razstava z naslovom Organ je sestavljena iz kipov s perpetuirano motiviko krogov in spiral kot organizmov, ki skupaj tvorijo organ kot celoto. Prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku z ORGANizmi, je avtorjeva želja po kreiranju preprostih, elementarnih, izrazito senzitivnih oblik, ki so osnovane na njegovi osebni mitologiji. Umetnik materijo, torej kamen, ročno obdela. Pri površinski obdelavi materiala s črtami, ki plastijo površinskost organizmov, uporablja ročno kotno brusilko, s katero žaga kamen in ga nato ročno odbija. Boštjan Kavčič pri oblikovanju kiparskega medija/materiala gradi spoštljivi odnos do neposrednega stika z naravo skozi proces oblikovanja materije, ki mu predstavlja neko primarno dojemanje prostora in časa. Na drugi strani pa s tehnološkim obdelovanjem same materije vzpostavlja sintezo med naravo in sodobno tehnologijo.Pozornost gledalca Boštjan Kavčič usmerja tudi s premišljeno kiparsko postavitvijo materije, ki je iz naravnega okolja prenešena v galerijski prostor. Umetnik z umeščanjem v ta prostor gradi odnos, ki je premišljen, postavitev se prilagaja specifičnosti prostora in prostor ni zgolj pasivni plašč okoli izoliranega objekta, ampak ga avtor vključi kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. Kipi niso fizično in simbolično ločeni od zunanjega sveta, v tem primeru galerijskega prostora. Organizmi kiparja Boštjana Kavčiča učinkujejo tako kot uglašene celote Organa in ustvarjajo svojevrstno kontemplativno atmosfero vračanja k prvinskosti/primarnosti, ki jo današnja hektična in brezdušna družba pozablja.Jadranka PlutV sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana.

ORGanizmi
Galerija Knjižnice Cirila Kosmača Tolmin, Tolmin, 6. 12. 2012 - 11. 1. 2013


Ustvarjalno delo Boštjana Kavčiča, ki je po študiju kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistriral še iz videa in novih medijev, je razpeto med klasično kiparstvo in ustvarjanje novomedijskih projektov ter videa. Bil je eden prvih slovenskih avtorjev, ki se je leta 2002 lotil konstrukcije primitivnih robotov, sestavljenih iz recikliranih materialov (Rombot 1.0, Cubot 2.0), istega leta pa je začela nastajati tudi njegova najobsežnejša kiparska serija z naslovom ORGanizmi, ki šteje (trenutno) dvajset kamnitih kosov, med katerimi zasledimo tudi nekaj javnih skulptur.
Prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku z ORGanizmi, je avtorjeva želja po kreiranju preprostih, elementarnih, izrazito senzitivnih oblik, ki so osnovane na njegovi osebni mitologiji. Nekatere skulpture pravzaprav obujajo spomin na starodavne fosilne forme, ki jih je izoblikovala narava, pa vendar ne moremo reči, da so kipi povsem brez družbenokritičnih referenc. Ob detajlni analizi avtorjevega dosedanjega opusa – tako njegovih novomedijskih in video del kot tudi projektov s poudarjeno ekološko noto, kot je denimo Vrtnarimo! (2007), s katerim spodbuja k trajnostnemu načinu življenja – zaslutimo, da je bil primarni vzgib za nastanek pričujoče kiparske serije kritični odziv na sodobno informacijsko družbo, ki je izgubila stik z naravo. Njegove skulpture namreč poudarjajo ročno delo in temeljne lastnosti klasičnega kiparskega medija: plastičnost in materialnost kiparske gmote ter obvladovanje prostora v ožjem in širšem pomenu besede. Kavčičevi kamniti organizmi se oblikovno in vsebinsko navezujejo zlasti na dva lajt motiva, krog in spiralo. Krog predstavlja (v večini primerov) izhodišče formalne zasnove njegovih skulptur in zdi se, da označuje predvsem procese dinamičnega preobražanja naravnih oblik. Motiv spirale, ki zaznamuje v kontekstu univerzalne simbolike povezavo z neznanim, transcendentnim delom človekovega življenja, pa se v pričujočem ciklu pojavlja v različnih oblikovnih variacijah. Spiralne oblike pravzaprav učinkujejo kot nekakšne analogije arhetipskih simbolov, ki dajejo kiparskemu volumnu neko posebno dinamiko. Taktilnost kipov avtor dodatno stopnjuje s subtilno ročno ali strojno modelacijo površinske strukture, na kateri išče ravnovesje med surovo obdelanimi in poliranimi deli. Obdelavo kamna, ki zahteva od kiparja popolno koncentracijo, če ne celo zlitje z naravnim materialom, namreč pojmuje kot proces poglobljene samorefleksije, v katerem želi doseči stik tako s svojim notranjim jazom kot tudi s širšim makrokozmosom. Ob tem pa ni nezanemarljivo poudariti, da pri oblikovanju kipov ne sledi le svoji viziji, ampak tudi latentnemu življenju naravne materije, ki kiparju do določene mere sama »narekuje« obliko. Med večinoma poetičnimi, čutnimi organizmi zasledimo tudi nekaj kipov z jasno poudarjenim ironičnim tonom. Eden takih je ORG V (2005), kamnita skulptura v obliki satelitske antene, ki je seveda ravno tako kot ostali kipi izklesana v klasični kiparski maniri in predstavlja nekakšno zlitje naravne snovi in visoko razvite tehnologije. Prav nasprotno pa nas delo Oko in duh časa (2005), sestavljeno iz kamnitega kolesa in trikotnega podstavka – nekakšne primitivne različice današnje zavore –, vodi v davno preteklost, seveda takšno, kot si jo predstavljamo danes. Skulptura pa razkriva še eno pomembno značilnost njegovega ustvarjanja: kombiniranje diametralno nasprotnih si oblik (kot sta krog in trikotnik ali kvadrat), ki evocira na združevanje nasprotij v smislu iskanja ravnotežja med dvojicami nebo in zemlja, duh in materija,transcendenca in imanenca, katerim lahko dodamo tudi par narava in tehnologija,saj so navsezadnje tudi njegovi organizmi produkti ročnega dela in strojne obdelave. Prav črtna struktura, ki jo ustvarja stroj, namreč daje njegovim delom prepoznavni pečat. Omeniti je potrebno tudi premišljeno postavitev skulptur v galerijski prostor,ki ga kiparske instalacije zavzamejo v celoti. Učinek celovitosti (običajno) stopnjujejo nasutja drobnega naravnega materiala, ki ne deluje le kot vezivni element med posamičnimi kipi, ampak ustvarja tudi svojevrstno kontemplativno atmosfero,v kateri lahko gledalec zlahka dojame avtorjevo sporočilo: vračanje k primarnemu, prvinskemu, od koder je življenje izšlo. Kavčič nas torej s svojimi deli opozarja ne le na pomen naravnih zakonitosti in zgodovine, ki seveda predstavlja temelj človekovega tehnološkega in duhovnega razvoja, ampak tudi na protislovja v današnji kaotični in razosebljeni družbi. Gledalcu se kaže kot ustvarjalec, ki sledi družbenim, tehnološkim in kulturnim spremembam, a se hkrati zaveda, da globalizirani svet že dolgo ne deluje več kot skladna celota.Nataša Kovšca

ORGanizmi
Galerija zavoda za kiparstvo, Ljubljana, 15.11. - 6.12. 2011

Kiparstvo Boštjana Kavčiča se v seriji ORG spogleduje s časom in prostorom prazgodovinskih, megalitskih pokrajin. Na razstavi skušajo njegovi kipi priti do tako preprostih in čistih oblik, kot bi jih oblikovala narava sama; zlizalo morje, spihal veter. Spominjajo na nekakšne organizme ali pa na fosilne ostanke. In to je tudi eno izmed avtorjevih vodil: približati se, kolikor je le mogoče prvinskemu, tako v obliki, kot tudi v materialu.

Barbara Sterle Vurnik


ORG
Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 21. 9. 2010 – 31. 10. 2010

Kiparstvo Boštjana Kavčiča se v seriji ORG spogleduje s časom in prostorom prazgodovinskih, megalitskih pokrajin. Tudi v njegovi najnovejši postavitvi, posebej prilagojeni prostoru Galerije Ivana Groharja skušajo njegovi kipi priti do tako preprostih in čistih oblik, kot bi jih oblikovala narava sama; zlizalo morje, spihal veter...Spominjajo na nekakšne organizme ali pa na fosilne ostanke. In to je tudi eno izmed avtorjevih vodil: približati se, kolikor je le mogoče prvinskemu, tako v obliki, kot tudi v materialu. Iz sečiščavsega tega pa se gledalcu izlušči tudi samo vsebinsko jedro postavitve, povezano z iskanjem vezi in načinov, kako preko kipa-rstva doseči izgubljeni svet primarnega in z njim neko ne-prostorskost onkraj realnega časa. Cikel ORG predstavlja hkrati tudi Kavčičev najintimnejši stik z notranjim jazom, torej še z enim elementom prvinskega, ki ga je avtor želel predstaviti v Groharjevi galeriji tudi zato, ker prav ta prostor deluje zelo intimno, kot votlina ali maternica; je kot nalašč za njegove organizme, ki so kot nekakšna bitja.

Boštjan Kavčič se ne umika sodobnemu času, pravzaprav že hiter pregled njegovih preteklih projektov pove, da avtor del svojega ustvarjanja uresničuje prav v svetu sodobnih medijev, saj se ukvarja tudi z digitalno animacijo in uporablja sodobna virtualna orodja za konstruiranje lastnih idej. Toda prav ta svet, ki ga po eni strani privlači, ga hkrati tudi odbija v tisti drugi, izginjajoč svet. Skok iz virtualnega v neposreden stik z golim, surovim, naravnim materialom kakršen je kamen, mu tako pomeni neko ustvarjalno ravnotežje, znotraj katerega se lahko kot kipar optimalno giblje. Njegov kiparski cikel ORG je nastal prav iz konteksta tega preskoka. V tem primeru preskoka »nazaj«. Kavčič skuša kamen večinoma ročno obdelati, saj prav skozi interakcijo z njim išče pristno vez s samim seboj. Kamen zahteva skoncentrirano pozornost za razliko od virtualnega, ki našo pozornost razprši. Obdelava kamna je zanj religiozen obred, ki se pojavi samo pri izdelovanju, ko organizem zaživi se ta vez izgubi. Uporablja arhaične polžaste oblike, ki spomnijo na fosile tako kot vsa spremljajoča scenografija v katero postavi svoje kose. Vendar ga ne zanima fosilnost kot taka, pač pa iskanje (izgubljenega) življenja v neki izumrli pokrajini, kjer ni sledu sodobnega človeka. Od tod vse to iskanje ravnovesja in pretoka sil skozi napenjanja volumna kipov, vse te luknje, ki so kot prehodi med snovnim in nesnovnim. Kavčič svoje kipe razume kot nekakšne makete, ki bi si jih želel nekoč videti tudi na prostem, v megalitskih dimenzijah.Kavčič kiparstvo razume kot resno Delo! hkrati pa to resnost kombinira s parodijo, tudi na račun (ne/smisla) lastnega dela, saj tam, kjer gre najmanj pričakovati, raztopi poetičnost v ironijo. Ukvarja se namreč tudi z iskanjem nesmislov v našem življenju in s projiciranjem njih v umetniške kontekste. Rad uporablja zlasti princip prenosa učinka verbalne dobesednosti v material kot metaforo za paradokse, ki vladajo našemu življenju. tako je kombinacija oblike kolesa in trikotnega »podstavka – zavore« Oko in duh časa pod njim nekakšna metafora za magični skok v čas kamene dobe - tako hipen, da se še urbano cviljenje avtomobilskih zavor v trenutku razplasti v dobesedno ironijo in okameni, »nazaj« v kamen. Kot bi se znašli v deželi iz kultne risanke »the Flintstones«. tako njegovi kipi, ki izgledajo v svoji klasičnosti že kakor čudo v našem času, prav zaradi izpostavljanja skorajda že mrtvega kiparskega jezika delujejo v vsej svoji resnosti tako privlačno tuje. Parodija pa je tisti kiparski desert, ki nepričakovanoa hvaležno »zmoti« njihovo nevsiljivo tiho prisotnost. Učinek paradoksa in mešanja kontekstov daje Kavčičevemu kiparstvu, ki diši po načelih zmernega modernizma, značaj postmodernega zaradi umestitve vseh teh kamnitih kosov v neko konstruirano, prostorsko scenografijo. Slednja vzpostavi občutek nekega teritorija z situacijami, ki gradijo zgodbo. S tem se Kavčičevo kiparstvo odpira sodobnemu gledalcu in omogoča, da tradicionalen kip na svež način komunicira z okoljem. Kip že dolgo ni več le nek monoliten kos materiala, ki nenehno niha le nekje med abstrakcijo in figuraliko. Ko konec 70. let 20. stoletja takratna generacija slovenskih kiparjev (Vodopivec, Sambolec…) zavrže okostenela, tradicionalna akademska načela, se slovenskemu kiparstvu odprejo nove širine, ki ga popeljejo iz oklepa modernizma. Kip prestopi v polje drugih medijev, se razširi v prostor in v kontekst vsakdana, presprašuje se kiparsko delo, dovoli se parodijo, ironijo, reciklira se modernistične in vse druge pretekle umetniške izkušnje itd. Danes lahko na podlagi teh izkušenj nastajajo novi kiparski svetovi, hibridni ali/in pa spet čisti, kakršni so tudi Kavčičevi ORG-anizmi, katerim lahko paralele najdemo tudi v nedefiniranih, skoraj nadrealnih organskih oblikah iz pozabljenih svetov, na primer pri kiparjih kot sta Kracina in Frlic. Sicer pa so avtorjevi organizmi, kot sam pravi, razpeti predvsem nekje med kameno dobo in maketami danes še nerealiziranih inteligentnih genskih organizmov. Kavčič se tako z eno roko dotika prazgodovinskega sveta iz časa Stonehenga, da bi dosegel najbolj možno preprostost, naravnost in zato brezčasnost in tako kipe naredil kot markerje te pozabljene krajine, h kateri so se zatekali že modernisti (Brancusi,Moore). tiplje in pretaplja signale hektičnega urbanega življenja nazaj v meditativne udarce dleta ob kamen. Z drugo roko pa se dotika kamna preko stroja, kajti zaveda se, da brez teslinega izuma izmeničnega motorja in ostalih kasnejsih izumov, marsikaj danes ne bi bilo možno. tudi črte ne, ki plastijo površinskost avtorjevih organizmov, saj so s resnici sledi diamantnih brusov kotnega brusilnika. Avtor zavestno sprejema svojo dobo in vse kar prihaja z njo. tako ne beži ne v en, ne v drug čas, obdan z izkušnjami obojega se želi približati preko kiparstva »zgolj« k samemu sebi in k izvoru življenja.BARBARA STERLE VURNIK

VRTNARIMO!
Galerija Photon, Ljubljana, 12.7. - 20.7. 2007

video & akcija v podporo vrtičkarjem v Ljubljani

Vrtnarimo! je umetniška akcija alternativnega reševanja problema vrtičkarstva v mestu. Avtor razstave vrtičkarjem svetuje naj svoje dejavnosti ne opustijo, vrtičkarstvo naj prenesejo iz javnega prostora v zasebni prostor njihovih stanovanj, dokler mesto ne uredi novih predpisov in sprejemljivih lokacij za vrtičkarje. Cvetice naj na okenskih policah zamenja avtohtona solata - Ljubljanska ledenka! Galerija Photon se bo za teden dni spremenila v prototip zasebnega prostora v katerem bomo gojili solato in se ob video delu učili vrtičkarstva v stanovanju. Veliko se govori o klimatskih spremembah, ki niso nič drugega kot posledica prekomernega izkoriščanja naravnih dobrin. Kopičimo več kot potrebujemo. Koncept kapitalizma postaja globalno vse bolj neizvedljiv, saj je na zemlji ob omejenih naravnih dobrinah tudi ekonomska rast omejena. Če nočemo izumreti bomo morali spremeniti potrošniški način življenja.
Slovenci doživljamo čas intenzivnega turbo kapitalizma. Velike količine domačega in tujega kapitala spreminjajo podobo mest, navade potrošnikov, kulturo in družbo. Ljubljana se razvija po meri avtomobilov, garažnih hiš, obvoznic, vpadnic, velikih stadionov in ogromnih nakupovalnih in zabaviščnih središč. Namesto, da bi mesto avtomobile prepovedalo, za javni promet uporabilo človeku in zemlji prijazno energijo, preganja vrtičkarje. Vrtičkarjem ni ponujena nobena alternativa, temveč brezkompromisen požig, pregon, izbris. Način s katerim se preganja vrtičkarje je barbarski in nepremišljen.Vrtičkarstvo je vrednota, saj je vrtičkar v nenehnem stiku z naravo, uživa svežo, »živo« in neprimerno kvalitetnejšo zelenjavo kot jo prodajajo v supermarketih in je s tem potrošniško neodvisen. Namesto avtomobilov spustimo v mesto zelenjavo. Bodimo prva eko-prestolnica, začnimo vrtnariti doma in pokažimo Evropi kaj je kvaliteta življenja. Začnimo vrtnariti!Boštjan Kavčič (rojen l. 1973) je predstavnik mlajše generacije umetnikov v domačem prostoru, ki kot svojo osnovno panogo izpostavlja kiparstvo, čeprav se je v zadnjem času usmeril predvsem v različne novomedijske prakse in video umetnost. V galeriji Photon bo v dobrem tednu na ogled njegova celostna video in fizična inštalacija z naslovom Vrtnarimo!, ki odraža umetnikov osebni pogled na aktualno dogajanje na lokalnem nivoju; Boštjan Kavčič se poslužuje umetniške akcije kot alternativnega reševanja problematike vrtičkarstva v mestu. Avtor nagovarja nekdanje in sedanje vrtičkarje neposredno in poziva h gojenju povrtnin v zasebnih prostorih, prototip česar bo predstavljen tudi v galeriji Photon.Projekt se iz lokalne sfere prenaša tudi v širši svetovni družbeni kontest, kjer zaskrbljenost zaradi velikih klimatskih sprememb narašča; medtem se je globalni kapitalizem izkazal za popolnoma neučinkovitega pri reševanju te problematike, hkrati pa povsem neizvedljiv zaradi omejenosti ekonomske rasti in zalog naravnih dobrin. Tako avtor lansira utopične ideje o možnosti sobivanja različnih interesov, zamisli, ki so utopične predvsem zaradi svojega nasprotovanja velikim ekonomskim interesom. Miha Colner

DIGITALNA SKULPTURA ZNOTRAJ TRGOVSKIH SREDIŠČ
Televizija Paprika, Ljubljana, 2007

(globalheART, i-poet, M, predavanje)
POTROŠNIŠKE ŽELJE – INSTANT ART – DIGITALNA DRUŽBAUmetnina oz. proizvod kot materialen artefakt ni najvišji smoter mojega dela, zanimivejša je avtonomnost in rast sistema kot digitalne družbe ter sprememba sistema kot načina produkcije in konzumiranja umetnin. Potrošnik s pomočjo stroja proizvaja hitro prebavljive umetnine, jih razstavlja v virtualnih galerijah in jih na sistemskih forumih družbeno artikulira. Potrošnik tako v interakciji s strojem sestavlja umetnostno inštitucijo, ki jo tvorijo e-umetnik, e-kustos, e-medij, e-galerija, e-kritik, e-forum, e-potrošnik, e-trgovina.
V magistrskem delu podrobno analiziram dva umetniškega sistema: globalheART in i-poet.Zanima me širša sociološka podstat ali družbena umeščenost umetniškega problema, koncept posameznega dela, umetnostnozgodovinski vidik, prehod od likovnoteoretskega k internetno-kinetično- likovnoteoretskemu, estetski vidik in tehnološki vidikOba sistema sta avtonomna, avtomatizirana in spajata realno potrošniško logiko in stukturiran virtualni prostor.www.globalheart.mine.nu (2004)globalheART sistem strukturira potrošnikove želje in spremembe srčnega pulza s pomočjo interaktivnega avtomata SYMBIOMAT postavljenega v nakupovalnem središču v virtualne vzorce, ki tvorijo virtualni organizem kot umetniško družbo.www.i-poet.net (2005)i-poet je interaktivna mobilna aplikacija, ki uporabnikove oblikotvorne koordinatne izbire generira v barvno-zvočne-tekstovne-integrale. Uporabnik i-poeta postane interaktiven konstruktor umetniških del - integralov, ki se shranjujejo v podatkovno bazo in tako gradijo novo digitalno družbo.

V OBJEMU VESOLJA
Štirje letni časi na Vrtu ZDSLU, Ljubljana, 2005

ORG V (satelitska antena), kamen Lipica Enotni, 70 x 90 x 90 cm
Boštjan Kavčič spada med zanimivejše in inventivnejše mlade slovenske vizualne umetnike. Nekateri ga bolj poznajo po njegovih ambicioznih interaktivnih delih povezanih z računalniško tehnologijo, spet drugi bolj kot odličnega kiparja. Vsekakor gre za avtorja, katerega ustvarjalno polje še zdaleč ni omejeno le na eno ali dve področji. Kavčičevo delo je povezano z mnogimi različnimi ustvarjalnimi strategijami, zlasti tistimi, preko katerih lahko kar najbolj učinkovito ter kar se da večplastno in transparentno reflektira svoj pogled na vlogo vizualne umetnosti v kontekstu novonastajajočih (družbenih, prostorskih, tehnoloških…) sistemov.
Kavčičeva najnovejša postavitev na vrtu ZDSLU tematizira obstoječa izhodišča na konkretnem primeru vrtnega okolja in njegovih notranjih zakonitosti in pravzaprav ni naključna. Avtor je namreč že vseskozi fasciniran z naravo in z, iz nje izhajajočimi fizikalnimi vprašanji, te izkušnje pa potem posledično projecira tudi v polje sodobne tehnologije. V vrtni ambient se je odločil umestiti en sam, posebej zanj izdelan kiparski kos - kamnito satelitsko anteno v povsem klasični kiparski maniri in s tem skušal na čimbolj »prvinski« način kompleksno aktivirati celotno okolje vrta in širše okolice. Osredotočil se je zlasti na spremljanje ter detektiranje tistih starodavnih, od nekdaj obstoječih energetskih polj in univerzalne kozmične energije, ki so še vedno v domeni narave. Zapletenega sistema, znotraj katerega avtorja zanima tudi dinamika prevajanja energije v materijo, pa Kavčič ne podaja le na konceptualno poglobljen ampak tudi na humoren način. Funkcijo satelitske antene pri ustvarjanju elektromagnetnega valovanja in s tem umetnega energetskega polja avtor tu, kljub vsej razpoložljivi sodobni tehnologiji in siceršnji izjemni naklonjenosti do nje, namenoma ironizira. Posluži se namreč principa paradoksa in skuša vizualizirati ta sodoben tehnološki izum na popolnoma nenovodoben način - preko govorice starodavne kamnite materije. Transformacija slednje v nov prefinjeno oblikovan organizem naj bi ravno obratno kot satelitska antena, na popolnoma naraven način povzročila prav tako močne vibracije materije navzven in navznoter, le da na nekem drugem nivoju.Ob vsem tem se zdi, kot bi avtor želel vrniti primat ustvarjanja energetskih silnic, ki ga na poti nenehnega napredka družba rada pripisuje zlasti sodobnim tehnološkim izumom, preko paradoksa nazaj tja kamor spada, k naravi….. Da bi izpostavil pomen njenih večnih zakonitosti po katerih že od nekdaj, ko še nikjer ni bilo satelitov, funkcionira naš bivanjski sistem in od koder pravzaprav izvira sleherni napredek. Takšna umetniška pozicija je na nek način blizu teoriji francoskega matematika z začetka 20.stoletja. Henri Poincare je namreč v kontekstu razglabljanja o razvoju in napredku dejal »… pri novih odkritij in izumih pravzaprav ne gre za neke nove stvari ampak le za nova razmerja med stvarmi, ki že od nekdaj obstajajo…« Izjava je kasneje med drugim vplivala tudi na konceptualista in video umetnika Nam June Paika, ki je v zvezi s tem leta 1984 dodal » …zdaj smo v post industrijski dobi, a vendar ponovno na prelomu stoletij, le da zdaj odkrivamo nov softwer… stvari niso nove, nove so le misli…«. Seveda tu ne gre iskati nekih neposrednih povezav s Kavčičevim ustvarjanjem toda stališča se zdijo vendarle podobna.Kavčičeva tovrstna umestitev kiparskega kosa v vrtni ambient se približuje dvojnemu učinku. Kipar namreč skuša ustvariti intenzivno in popolnoma naravno medsebojno (energetska in vizualna) interakcijo oziroma komunikacijo z mikro in makro okoljem ter nenazadnje s celotnim našim univerzumom, hkrati pa vse skupaj povezati v resnično kompleksen artefakt. Postavitev je nedvomno plod avtrojevega vrhunskega kiparsko-vizualnega jezika, intenziteta percepcije pa je seveda v celoti odvisna od gledalčeve sposobnosti večplastnega branja umetniškega dela.Kavčič je nedvomno eden tistih umetnikov, ki se zavedajo izkušenj, ki jih je človeku dala zgodovina, hkrati pa tudi priložnosti, ki jih ponuja naš čas. Pri tem ne izgublja energije za boj z modernizmom ali za tekmo z postmodernimi trendi, v njegovih delih je vsega po malem. Energijo raje usmerja v odprt in pluralističen umetniški dialog z vsem, s čimer lahko artikulira svoje, pogosto presenetljive ideje. Umetnost, ustvarjanje in nenazadnje tudi življenje namreč razume predvsem v kontekstu zakonitosti vesolja, kjer je že od nekdaj vse v dinamičnem ravnovesju.Barbara Sterle Vurnik

globalheART
interaktivni računalniški dogodek, Bežigajska galerija 2, Ljubljana, 20.5. 2004


V obdobju neokonstruktivizma v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se srečamo z uporabo računalnika kot orodja v kreativnem procesu. Takšna računalniška umetnost (computer art) je v tej prvi fazi služila predvsem za pionirsko raziskovanje estetskih zmožnosti novega medija. Po zatonu neokonstruktivizma in krizi racionalistične estetike začne zanimanje umetnikov za ustvarjalno integracijo računalnika oziroma stroja in človeka ponovno naraščati v obdobju postmodernizma (kibernetska umetnost), ko so tako tehnološke kakor družbene okoliščine precej spremenjene. Računalnik postane z napredkom znanosti in tehnologije v zahodnem svetu zdaj popolnoma vsakdanje, množično in nadvse zmogljivo orodje, računalniška umetnost pa umetnost visoko urbanizirane informacijske družbe, v kateri poskušajo avtorji med drugim reflektirati zlasti vprašanja same kulture, medijske komunikacije in potrošništva.
S sorodnimi poudarki se srečamo tudi pri projektu Globalno srce, pri katerem avtorja zanima »vloga in prostor vizualne umetnosti v razmerju do novonastajajočih korporacijskih monopolov« kot tudi »oblikovanje kulturnega prostora v novonastajajočih trgovskih centrih«. Projekt je sestavljen iz interaktivnega avtomata z imenom SYMBIOMAT, ki individualni srčni utrip obiskovalca urbanih središč modulira v virtualne vzorce, le-ti pa se interaktivno strukturirajo na internetni strani (www.global.heart.mine.nu). Uporabnik inštalacije, ki na ta način postane aktivni ustvarjalec umetniškega dela in hkrati član virtualne skupnosti, pri tem izpiše osebno sporočilo, ki se pojavlja v strukturi dobljenega vzorca/umetnine. Sistem Globalno srce tako vzpostavlja novo skupnost, ki medsebojno komunicira v virtualnem svetu in na ta način izgrajuje spletno globalno srce kot paralelo obstoječi družbi.Za konec še nekaj besed o avtorju: Boštjan Kavčič (rojen leta 1973 v Šempetru pri Novi Gorici) je po diplomi na ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru leta 1998 vpisal študij kiparstva na ljubljanski akademiji in tam diplomiral pri profesorju Luju Vodopivcu. Trenutno je podiplomski študent videa in novih medijev pri profesorju Sreču Draganu. Leta 2001 je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado, sicer pa je v zadnjem obdobju sodeloval na številnih kiparskih razstavah doma in v tujini, prav tako pa smo ga lahko srečali na 7. in 8. mednarodnem festivalu računalniških umetnosti v Mariboru.Matjaž Brulc

ONOLIT
ALU, Ljubljana, 2003


PredgovorV delu Onolit želim utemeljiti nesmisel kot najvišji smisel in kot bistvo vseh bistev. Onolit je temeljni kamen, na katerem gradim svoja umetniška dela, zato mislim, da ga je potrebno na začetku moje umetniške kariere poizkusiti prvič opredeliti.Najprej bom pojasnil, kako danes izguba smisla poraja razne nesmisle, ki imajo skupno osnovo v nesmislu niča kot najvišji vrednoti v hierarhiji nesmisla. Predstavljam par fizikalnih modelov, ki skušata opredeliti nič kot fino materijo v Teoriji fizičnega vakuuma in dinamiko pretvarjanja energije v materijo v Teoriji vesolja kot dinamičnega ravnovesja. Ker je, kot bo ugotovljeno, klasični znanstveni model neprimeren za opisovanje niča, predstavljam Filozofijo nepojmovnega doživljanja, ob kateri sem razvil metodo nepojmovnega doživljanja s pomočjo Onolita. Ob koncu podrobneje predstavljam Onolit in praktične vaje nepojmovnega doživljanja.Boštjan Kavčič